TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Pri odločitvi o višini odškodnine za posamezne oblike nepremoženjske škode mora namreč sodišče, če naj pravilno uporabi materialno pravo (200. in 203. člen ZOR), ne le individualizirati zadoščenje, ki naj bi ga pomenila odškodnina, marveč ga tudi razvrstiti v nujne okvire, ki jih začrtujejo po eni strani razmerja med manjšimi in večjimi škodami in odškodninami zanje in po drugi strani prisojene odškodnine v državi, katere sodišče odloča. Odškodnine o katerih je beseda, se po višini oblikujejo različno v različnih državah, pač odvisno od ekonomskih oziroma gospodarskih razmer, življenjskega standarda, pravne razvitosti in usmerjenosti, občutka za človekove dobrine in podobno. Tako izoblikovane odškodnine so seveda s povratnim učinkom napotilo oškodovancem za sestavljanje tožbenih zahtevkov in po drugi strani zagotovilo, da bodo enako obravnavani pred sodiščem. Ko sta nižji sodišči nadrobno ugotovili relevantna dejstva, povezana z intenzivnostjo in trajanjem pretrpljenih in bodočih telesnih in duševnih bolečin in strahu, jima je to omogočilo nujno potrebno individualizacijo odškodnin. Pri tem sta se v celoti prilagodili omenjenim širšim okvirom odškodnin, ki jih naša sodišča prisojajo v podobnih primerih. Odškodnina naj pomeni, ker pač negmotne škode ni mogoče odpraviti ali reparirati, sredstvo, ki naj omili duševno trpljenje, zadoščenje, ki naj približa oškodovanca k čustvenemu, duševnemu ravnotežju, ki je bilo s poškodbo porušeno.