TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Zahtevi zagovornikov obsojenih A.D. in D.P. za varstvo zakonitosti se zavrneta.

Po členu 98.a v zvezi s 4. odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) se obsojenca oprostita plačila stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom iz 1. do 6. točke 2.

odstavka 92. člena tega zakona.

Z dopolnitvijo zahteve za varstvo zakonitosti po preteku roka ni mogoče uveljaviti novih razlogov, iz katerih se sme izpodbijati pravnomočna sodna odločba.

Če je ravnanje storilca določenega kaznivega dejanja pogojeno še z določenim nagibom, je s tem storilec vsekakor izkazal, da ima povsem določeno zamisel o posledici in da je tudi njegovo hotenje za povzročitev posledice še posebej intenzivno.

Ker lahko zagovornik vloži zahtevo za varstvo zakonitosti le v korist obdolženca (1. odstavek 421. člena ZKP), v zahtevi ne more uveljavljati kršitve iz 4. točke 372. člena ZKP, ki jo je sodišče storilo v korist obsojenca s tem, ko je dejanje pravno opredelilo le z eno namesto z dvema kvalifikatornima okoliščinama.

Obtoženec lahko dopolni zagovor, ko odgovarja na vprašanja predsednika senata (4. odstavek 324. člena ZKP), tak dopolnjen zagovor pa je podlaga za postavljanje vprašanj tožilca in zagovornika. Vendar pa mora stranka v tej procesni situaciji, ko je izčrpan vrstni red, ki ga določa 324. člen ZKP, in za razliko od zaslišanja po 2. odstavku 324. člena ZKP, posebej utemeljiti, kaj želi razčistiti s postavitvijo določenega vprašanja. Predsednik senata pa bo vprašanje dovolil, razen če ne bo ocenil, da gre za situacijo, ki jo predvideva 3. odstavek 324. člena ZKP, ali da stranke postavljajo vprašanja, s katerimi zavlačujejo postopek, ne da bi to koristilo razjasnitvi zadeve (2. odstavek 299. člena ZKP).