TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da sta toženec in njegov sedaj pokojni oče J.K. sklenila 11.5.1981 izročilno pogodbo, s katero si je izročevalec izgovoril v svojo korist in korist žene M. ter hčerke K. dosmrtno pravico stanovanja in dosmrtno brezplačno oskrbo v breme toženca proti izročitvi svojega posestva tožencu v takojšnjo last in posest. Po takih ugotovitvah sta bila sopogodbenika le toženec in njegov oče, ne pa tožnica, v katere korist je bila izgovorjena pravica do dosmrtne brezplačne oskrbe. Tožnica kot oseba, v korist katere je njen oče izgovoril določene terjatve, je kot tretja pridobila lastno in neposredno pravico nasproti dolžniku le do izpolnitve (prvi odstavek 149. člena zakona o obligacijskih razmerjih), ne pa pravice do razveze izročilne pogodbe, ki je pridržana le izročevalcu (analogno določilom prvega in drugega odstavka 115. člena zakona o dedovanju ter 120. člena istega zakona). To pravno dalje pomeni, da tožničin tožbeni zahtevek na razvezo izročilne pogodbe ni utemeljen.