TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Po četrti alineji prvega odstavka 40. člena ZNPPol smejo policisti ugotavljati identiteto osebe, ki z obnašanjem, ravnanjem, ali zadrževanje na določenem kraju ali ob določenem času zbuja sum, da bo storila, izvršuje, ali je storila kaznivo dejanje ali prekršek. Za ugotavljanje identitete zadošča obstoj suma, torej najnižja stopnja verjetnosti, da bo oseba storila, izvršuje, ali je storila kaznivo dejanje ali prekršek. Glede na to, da je za ugotavljanje identitete zadostna že najnižja stopnja verjetnosti (dokazni standard), to je sum, je treba sprejeti stališče obeh sodišč, da sta policistka in policist imela zadostno podlago, da sta se odločila legitimirati A. K. Zato se ni mogoče strinjati z zagovornikom, da je bila identifikacija opravljena nezakonito, ker da obnašanje K. ni bilo sumljivo, in da v sodbah ni nobene argumentacije, zakaj bi K. obisk pri H.policista povezala s kaznivim dejanjem preprodaje drog.

Glede na obnašanje D. H. in A. K., ko je ta zapuščal njegovo stanovanje, in dejstvo, da sta neposredno zatem policista pri K. zasegla prepovedano drogo heroin, je preiskovalna sodnica razumno sklepala, da so podani utemeljeni razlogi za sum, da je A. K. prepovedano drogo kupil ravno pri D. H., in ocenila, da je podana verjetnost, da bodo pri hišni preiskavi našli nadaljnje količine prepovedanih drog, podatke o morebitnih drugih odjemalcih, pripomočke za pakiranje in tehtanje prepovedanih drog in druge sledi ali predmete, ki bodo služili kot dokaz v kazenskem postopku. Glede na to, da je policija upravičena opraviti legitimiranje na podlagi suma, ki je najnižji dokazni standard, ta pa je bil v konkretnem primeru ugotavljanja identitete A. K. podan, takšno preverjanje zanesljivosti informatorja ni bilo potrebno. Obe sodišči sta se glede vprašanj, odločilnih za presojo zakonitosti odredbe za hišno preiskavo jasno opredelili, zato vložnikovo zatrjevanje, da je sodišče druge stopnje storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP (očitno mišljeno po drugem odstavku 395. člena ZKP), ker da sodba sodišča druge stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih, niso utemeljene. Bistvenega pomena je, da je bila odredba za hišno preiskavo izdana na podlagi konkretnih zaznav policistov, v okviru rednega opravljanja del in nalog policije, in ne na nepreverjenih informacijah anonimnih oseb, kot to poskuša prikazati zagovornik. V bistvu je celoten niz, pozneje odrejenih prikritih preiskovalnih ukrepov, samo logična nadgradnja, ki temelji na zakonito pridobljenih dokazih v postopku ugotavljanja identitete A. K., pri izvedbi hišne preiskave stanovanja D. H. ter podatkih, ki jih je ta dal policiji. Kolikor zahteva trdi, da je šlo za nedovoljene dokaze in na tej podlagi uveljavlja bistveno kršitev iz 8.točke prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitev pravic iz 35., 36. in 37. člena Ustave, zato ne more uspeti.

Stališče pritožbenega sodišča, da je treba dokazni standard utemeljenih razlogov za sum pri odrejanju hišne preiskave, kakor tudi pri odrejanju ukrepov po 155. členu ZKP, glede na nujnost postopanja po 166. členu ZKP, razlagati manj restriktivno, kot pa v primerih, ko ne gre za nujna preiskovalna dejanja, je napačno. Vendar pa glede na to, da so bili pogoji za odreditev hišne preiskave pri D. H. podani, zaradi takega napačnega stališča višjega sodišča, pravnomočna sodba ni nezakonita, saj to zgrešeno pravno stališče na njeno zakonitost ni v ničemer vplivala.