TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Pritožba se zavrže.

S potekom časa, to je po poteku roka iz prvega odstavka 29. člena Uredbe Dublin III (odložilni učinek pa v obravnavani zadevi ni podan), učinek sklepa o predaji odgopvorni državi članici preneha veljati. Spremenijo se torej okoliščine, ki bi izvršbo dopuščale, pri čemer gre zato za situacijo iz drugega odstavka 51. člena ZMZ-1. Ker sklep toženke za pritožnika o možnosti in zavezi k predaji Republiki Hrvaški, ne učinkuje več, če se njegova predaja ni izvršila v okviru časovne omejitve iz izpodbijanega sklepa, si z odločitvijo v tem pritožbenem postopku ne more izboljšati svojega pravnega položaja. Toženka ga namreč na podlagi njenega, pred sodiščem prve stopnje izpodbijanega, sklepa, v takem primeru ne sme več predati Republiki Hrvaški. Republika Slovenija postane odgovorna država za obravnavanje pritožnikove prošnje, njegova prošnja pa se mora po razveljavitvi odločitve o nedopustnosti prošnje zaradi uporabe meril Uredbe Dublin III, obravnavati pred toženko v skladu z drugim odstavkom 51. ZMZ-1.

Ugoditev predlogu pritožnika, naj Vrhovno sodišče odpravi sklep toženke, tako ne bi v ničemer izboljšala njegovega pravnega položaja, saj bi s tem Vrhovno sodišče le utrdilo že obstoječo situacijo: odpravilo bi učinke sklepa toženke, ki so zaradi časovne omejenosti prenehali veljati. Pravni interes v tem upravnem sporu za pritožnika torej ne obstoji, saj so učinki, ki jih zasleduje pritožnik, že obstoječi (na podlagi zakonskih določb), zato je Vrhovno sodišče pritožnikov pritožbo zavrglo.