TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Tožena stranka v socialnem sporu, ki se nanaša na priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, ne more prosto razpolagati z zahtevkom (3. člen ZPP), saj je pri tem omejena z varovanjem pravic ne samo neposrednih udeležencev v upravnem oziroma sodnem postopku, temveč preko instituta javne koristi tudi z varovanjem pravic tretjih, ki se v postopku morda sploh ne znajdejo (so pa smiselno varovani v skladu z načelom zakonitosti). Prav tako v socialnem sporu ne more priznavati spornih dejstev, če ta pomenijo nedovoljeno razpolaganje z zahtevkom. Tožena stranka je v obravnavni zadevi naredila prav to, saj je s priznavanjem spornih dejstev nedovoljeno razpolagala z zahtevkom, ne da bi pri tem primerno upoštevala koristi tretjih. To velja tako za korist delodajalca v ožjem smislu, kot tudi glede koristi učencev.

Sodišče izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga (243. člen ZPP). Pomanjkanje znanja glede na pravila stroke in znanosti s strani sodišča, ki zahteva postavitev ustreznega izvedenca, je odvisno predvsem od predmeta ugotavljanja specifičnega spornega dejstva. Izvedensko mnenje mora biti ne glede na zahtevnost strokovnih in znanstvenih dilem, o katerih sodnik nima (dovolj) znanja s področja pravil stroke oziroma znanosti, podvrženo sodni presoji o popolnosti uporabljene metode in posledičnih končnih ugotovitev. Izvedensko mnenje mora ne glede na svojo morebitno kompleksnost prepričati v razumljivem jeziku. Tožnica v obravnavani zadevi utemeljeno opozarja, da so zaključki izvedenskega mnenja glede na okoliščine nepopolni, nelogični, izvedenec pa nelogičnosti ni prepričljivo razjasnil niti v pisnem mnenju niti pri ustnem zaslišanju.