TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožbi se ugodi, sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-288/2014/3 (1313-10) z dne 8. 10. 2014 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Iz razloga po 1. alineji prvega odstavka 51. člena ZMZ se prosilcu lahko začasno omeji gibanje, če je to potrebno zaradi ugotavljanja njegove istovetnosti. Iz navedenega je razvidno, da je mogoče uporabiti omenjeni ukrep kot sredstvo le, če je potreben (nujen) v zvezi z ugotavljanjem prosilčeve istovetnosti. To pomeni, da dvom v njegovo identiteto, tudi če obstoji, sam po sebi ne zadostuje za odreditev ukrepa.

Toženka je z istimi okoliščinami, s katerimi je pojasnjevala tožnikovo begosumnost (torej razlog za omejitev gibanja), utemeljila še izbiro ukrepa, ki se bo glede na ureditev v ZMZ izvajal v strožji obliki. Taka obrazložitev pa dejansko pove samo to, da ker je tožnik begosumen, mu avtomatično pripade omejitev v Centru za tujce. Tako ravnanje pa nima podlage ne v drugem odstavku 28. člena uredbe Dublin III, ki za odvrnitev begosumnosti izrecno predvideva možnost uporabe drugih manj prisilnih ukrepov, niti v ZMZ, ki je v ta namen določil omejitev gibanja v blažji in strožji obliki.

V predlogu za izdajo začasne odredbe je tožnik navedel, da se v Centru za tujce izredno slabo počuti in da mu nihče ne bo mogel nadomestiti dni brez osebne svobode. Sodišče je z zaslišanjem tožnika ugotovilo (31. točka obrazložitve), da zatrjevano ne drži, zato ni izkazana verjetnost nastanka težko popravljive škode v smislu poslabšanja njegovega fizičnega ali psihičnega zdravja zaradi izvajanja ukrepa.