TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 142-4/2016/18 (1312-04) z dne 30. 5. 2016 odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka je preuranjeno zaključila, da zasliševanj in ravnanj policije ni mogoče povezati z enim od razlogov preganjanja iz 27. člena ZMZ-1, saj se kot mogoč razlog preganjanja v obravnavanem primeru izkaže vsaj pripadnost pripisanemu političnemu prepričanju (5. alineja prvega odstavka 27. člena ZMZ-1), ki se lahko kaže v tem, da je policija zasliševanja in ostala preiskovalna dejanja zoper tožnika izvajala zato, ker ju je osumila pomoči pri nezakonitem pobegu političnega nasprotnika iz države oziroma je glede tožnika sumila celo, da je sodeloval pri sinovih aktivnostih, ki so bile kritične do oblasti, s čimer je kot politična nasprotnika policija smatrala ne le sinova, temveč tudi tožnika. Tožba kot nadaljnjo možnost podlage preganjanja navaja pripadnost tožnikov posebni družbeni skupini, vendar se tožena stranka do nobenega izmed možnih razlogov preganjanja v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni konkretno opredelila.

Tožba utemeljeno izpostavlja pomanjkanje obrazložitve o tem, zakaj tožena stranka meni, da zaslišanja in ravnanja policije, kot jih opisujeta tožnika, ne dosegajo takšne stopnje, da bi jih bilo mogoče opredeliti kot nehumano ali poniževalno ravnanje, ki bi predstavljalo resno škodo v smislu 2. alineje 28. člena ZMZ-1 oziroma 3. člena EKČP, še posebej ob upoštevanju dejstva, da je tožnik povedal, da so bila zaslišanja pogosto ponavljajoča v daljšem časovnem obdobju več let, zastraševalna in občasno groba, ter da sta oba tožnika povedala, da ima tožnik raka in da takšna ravnanja oziroma stres nanj še posebej slabo vplivajo.