TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Revizija se zavrne.

Ob specialnih določbah 11. in 16. člena Zakona o odvetništvu, na katera se sklicujeta sodišči prve in druge stopnje, je predstavljal procesno podlago za odgovornost substituta tudi že v času spornega prvega naroka za glavno obravnavo v drugi pravdi veljavni ZPP (z vključeno novelo ZZP-B), ki je v 4. točki prvega odstavka 94. člena omogočal prenos pooblastil iz pooblaščenega odvetnika na drugega odvetnika za posamezna pravdna dejanja, s čimer je bilo vzpostavljeno pooblastilno razmerje med pooblastiteljem (pravdno stranko) in odvetnikom substitutom, ter posledično tudi njegovo neposredno odškodninsko odgovornost v razmerju do pooblastitelja. Materialno pravna podlaga za neposredno odškodninsko odgovornost odvetniškega substituta pa smiselno izhaja iz določbe 770. člena OZ, ki prevzemniku izvršitve naročila dopušča prenos izvršitve naročila na drugo osebo, torej zamenjavo osebe, ki je dolžna izvršiti obveznost iz naročila.

Sodišče je v okviru materialnopravnega vodstva tožniku podelilo pravico do še ene pripravljalne vloge, v kateri bi lahko še pravočasno predlagal tudi dokaz s postavitvijo izvedenca, s čimer ga je nujno tudi odvezalo dolžnosti podajanja novih navedb in dokazov na samem naroku, s katerimi bi že kar tedaj odgovoril na nasprotnikovo pripravljalno vlogo. Na veljavnost takšnega procesnega ukrepanja sodišča ni vplivalo dejstvo, da ni dalo konkretnih navodil oziroma usmerjenih napotkov, v kakšni smeri naj tožnik v vlogi dopolni svoje navedbe in dokazne predloge, kot nasprotno zmotno meni revident. Obseg trditev in dokazov, ki jih je v svoji nadaljnji vlogi lahko še navedel oz. predlagal tožnik, je bil ob molku sodišča zamejen najmanj s ponudbo novih trditev in dokaznih predlogov v vlogi nasprotne stranke, predloženi na prvem naroku.