TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

O stroških revizijskega postopka bo odločeno s končno odločbo.

Stališče sodišča druge stopnje, ki v nasprotju s stališčem sodišča prve stopnje terja za pravno veljavnost dogovora o gradnji tudi anticipirano določitev višine solastninskih deležev graditeljev, najprej nasprotuje določbi 34. člena OZ, po katerem je lahko predmet pogodbe zgolj določljiv (obligatio incerta), takšen pa je, če pogodba vsebuje podatke, s katerimi ga je mogoče določiti (prvi odstavek 38. člena OZ). Namen takšne zakonske ureditve predmeta pogodbe, ki širi meje veljavnosti pogodbe na podlagi dopustnosti njegove ohlapnejše opredelitve, je zajeti tudi vse tiste situacije, ko pogodbeni stranki v naprej ne moreta točno poznati vseh elementov, ki bodo vplivali na to, da se uresniči izpolnitveno ravnanje, pa tudi dogovorjeni pogodbeni namen oziroma kavzo pogodbe, kot tudi ne, kakšen točno bo obseg izpolnitvenega ravnanja in doseženi rezultat, v konkretnem primeru torej - kakšna bo vrednost bodočih prispevkov pogodbenikov k nastanku solastne nepremičnine in s tem posledično kakšen solastninski delež bo pripadel eni in drugi pravdni stranki. Nižji standard opredelitve opisanega predmeta pogodbe, ki je tu „določen za nazaj“ (aposteriori) in ne že substancirano v naprej (apriori), je v takšnih primerih torej sorazmeren nižji stopnji spoznavne prognoze uresničitve predmeta pogodbe (oziroma tudi njene kavze) s strani ene in druge pogodbene stranke, torej posledično tudi določitvi solastninskih deležev v korist tretjih, ki bodo ustrezali bodočim, še ne gotovim in vnaprej nedoločljivim prispevkom pogodbenih strank.

Dogovor o skupni gradnji ima stvarno pravne učinke, če vsebuje tudi dogovor, da bo gradnja podlaga za pridobitev solastninske pravice oziroma spremembo obstoječih solastninskih deležev, pri čemer ni nujno, da bi bila s takšnim dogovorom določena tudi že višina novih solastninskih deležev. V primeru da novi deleži niso vnaprej določeni, se v pravdi ugotavljajo glede na okoliščine konkretne zadeve, če pa tudi to ni mogoče, pa se domneva, da so enaki.

V izpodbijani drugostopni sodbi omenjena „nekonsistentnost“ zaradi zapisa besedne zveze vknjižba „skupne“ lastninske pravice v izreku tožbenega zahtevka, ki se torej nanaša „zgolj“ na sicer materialnopravno napačen, vendar pa tudi nepotreben pravni opis vrste lastninske pravice, ki ni nujen, obvezen sestavni del tožbe in samega tožbenega zahtevka, in na katerega sodišče zato tudi ni vezano v smislu določbe 2. člena ZPP (načelo dispozitivnosti), je odpravljiva z delno zavrnitvijo tožbenega zahtevka v tem delu ali vsaj z opustitvijo omenjene opisne navedbe vrste lastninske pravice iz tožbenega zahtevka. Ne gre torej za pravno upoštevno protislovnost v samem izreku tožbe kot tudi ne za kontradiktornost med dejstvenim temeljem tožbe in njenim procesnim delom (izrekom), ki bi zahtevala materialnopravno zavrnitev tožbenega zahtevka zaradi nesklepčnosti tožbe.