TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Pravno pravilna je tudi odločitev pritožbenega sodišča, da je tožeča stranka upravičena do denarnega zadoščenja zaradi duševnih bolečin, ki jih je trpela zaradi začasnega zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti. Zmanjšanje življenjskih aktivnosti kot posebna podlaga za odškodnino zaradi duševnih bolečin zajema vse omejitve v oškodovančevih življenjskih aktivnostih, ki jih je opravljal in bi jih oziroma bi jih po rednem teku stvari opravljal v bodočnosti. Z omejitvijo se razume tudi opravljanje aktivnosti s povečanimi napori ali v posebnih pogojih. Ta oblika škode je praviloma res trajne narave, denarna odškodnina pa se lahko prisodi tudi, kadar je zmanjšanje življenjske aktivnosti začasno, če je močnejše intenzivnosti in če to opravičujejo posebne okoliščine. Vsi navedeni pogoji so v obravnavanem primeru izpolnjeni.

Revizija izpodbija tudi odločitev obeh sodišč, da pogoji za zmanjšanje odškodnine po 191. členu ZOR niso izpolnjeni. Tudi v tem delu revizija ni utemeljena. Iz ugotovitev obeh sodišč namreč izhaja, da so premoženjske razmere tožene stranke ugodnejše od premoženjskih razmer tožeče stranke, ugotovljeno premoženjsko stanje tožene stranke pa je tako, da jo plačilo popolne odškodnine ne bo spravilo v pomanjkanje. Odločitev obeh sodišč, da pogoji za zmanjšanje odškodnine iz 191. člena ZOR niso izpolnjeni, je zato materialnopravno pravilna. Revizijsko sodišče pri tem še dodaja, da je eden od pogojev za zmanjšanje odškodnine po 191. členu ZOR tudi ta, da škoda ne sme biti povzročena iz hude malomarnosti (ali namenoma). Ob upoštevanju ugotovitve nižjih sodišč, da sta toženca pustila v območju ceste nekaj metrov dolgo in zakrivljeno železno palico, ki je poškodovala tožnico, pa je močno vprašljivo, ali bi se tako ravnanje toženih strank res lahko opredelilo kot ravnanje, ki ni storjeno iz hude malomarnosti.