TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

V obravnavanem primeru gre za razlastitveni namen iz 1. točke prvega odstavka 93. člena ZUreP-1, kar ni sporno, razlastitvena upravičenka je v zahtevi za razlastitev (vloženi 29. 11. 2010) nujni postopek predlagala in ga tudi, kot iz zahteve izhaja, utemeljila in obrazložila s sklicevanjem na roke izgradnje v Načrtu razvojnih programov 2009 do 2012 ter na te roke vezano zagotovljenost finančnih sredstev. Glede na pretek časa do odločitve o razlastitvi je organ izbiro nujnega postopka kot na aktualno oprl še na okoliščino, da se izgradnja obvoznice sofinancira iz sredstev Evropske unije, kar pomeni, da je potrebno spoštovanje časovnega načrta izvedbe gradnje. Kot nujni se po zakonu vodi le postopek za odločitev o razlastitvi (104. člen ZUreP-1) in ne tudi postopek za odločitev o uvedbi razlastitvenega postopka, zato tožnika brez podlage ugovarjata, da organ ne bi mogel spremeniti vodenja postopka v nujnega.

Razlastitvena upravičenka je v zahtevi predlagala, da se določi, da je dolžna pričeti z gradnjo v roku treh let od pravnomočnosti gradbenega dovoljenja. Ker mora biti rok določen tako, da razlastitvenemu zavezancu omogoča realizacijo pravice do vrnitve razlaščene nepremičnine po 111. členu ZUreP-1, kar pomeni, da njegov pričetek ne more biti vezan na bodoče negotovo dejstvo (kot je pravnomočnost gradbenega dovoljenja), in ker mora biti določen hkrati tako, da razlastitvenemu upravičencu omogoča realizacijo gradnje (kar pomeni, da v primeru infrastrukturnih objektov, kot je javna cesta, razlastitveni upravičenec more pridobiti vsa potrebna zemljišča ter upravna dovoljenja, potrebna za gradnjo), je po presoji sodišča organ mogel odločiti, da se gradnja mora pričeti v roku treh let po vročitvi odločbe.