TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se odločba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Bistvo tožnikovih trditev je, da banka tožniku ni dovolj jasno oziroma v zadostni meri pojasnila, kaj pomeni valutna klavzula za višino tožnikovih obveznosti v času izpolnjevanja pogodbe, če in kako se bodo te spreminjale, kakšna so pričakovanja glede spremenljivosti obveznosti na podlagi informacij, ki jih je banka v danem trenutku imela glede predvidene višine spremenljivosti tečajnega razmerja CHF proti EUR; da je torej določene informacije tožniku zamolčala oziroma da mu je povedala premalo. Tudi, če bi predlagane priče potrdile vse te navedbe tožnika, to na zaključek sodišča, da je toženka z informacijami, ki jih tožniku je dala in ki jih je pokazal dokazni postopek, svojo pojasnilno dolžnost v obravnavanem primeru ustrezno opravila, ne bi v ničemer vplivalo. Glede na to, da je sodišče izhajalo iz tožnikovih trditev in njegove izpovedbe, pri čemer tožnik v pritožbi konkretno ne graja dokazne ocene glede pojasnilne dolžnosti, ki mu je bila dana (zavzema se zgolj za to, da bi mu morala banka razkriti več, kot mu je), je pravilno zaključilo, da bi bilo dodatno zasliševanje prič – glede tožbenih trditev, ki jim sledi – nepotrebno. Sodišče dokazov namreč ne izvaja v pojasnjevalne namene, pač pa zgolj zato, da se potrdijo ali izpodbijejo navedbe strank.

Tožniku je bil pred sklenitvijo kreditne pogodbe predočen graf o nihanju tečaja CHF/EUR za zadnjih nekaj let. Že na podlagi tega prikaza, ki je kazal tako padec kot rast CHF, se je moral in mogel zavedati, da ni realno pričakovanje, da bi v naslednjih 20 oziroma 15 letih (kar je bila doba dogovorjenega vračila kredita) vrednost CHF v razmerju do EUR ostala enaka ali zgolj padala, in sicer neodvisno od monetarne politike švicarske centralne banke, torej četudi ta ne bi sprejela ukrepov, ki so imeli na tečaj največji vpliv. Življenjsko verjetno in razumljivo je, da je tožnik sicer upal, da do večjih sprememb tečajev v njegovo škodo ne bo prišlo. Tudi po oceni pritožbenega sodišča pa se je tožnik mogel zavedati, da je tveganje realno in da se lahko v (relativno dolgi) dobi odplačevanja kredita kadarkoli uresniči oziroma, da se v določeni meri najbrž celo bo uresničilo, kar se je naposled, približno sedem let po sklenjeni kreditni pogodbi (od leta 2008 do 2015), tudi res zgodilo. Izrecno je bil tožnik tudi opozorjen, da lahko pride do nihanj vrednosti tečaja CHF proti EUR v času trajanja pogodbe, toženka oziroma njeni uslužbenci pa mu na noben način (ne pisno, ne ustno na razgovorih) niso zagotavljali, da bo takšno (trenutno) stanje trajalo vnaprej in da ne bo nikakršnih sprememb, kar v pritožbi ni prerekano.