TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi okrožnega državnega tožilca se ugodi in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavi.

Državni tožilec utemeljeno poudarja, da morebitna lažna obljuba (ki jo je torej obdolženka po opisu kaznivega dejanja dala oškodovanki in je torej očitek njenega izvršitvenega ravnanja) ne predstavlja "ravnanja, ki je tipično za sleherno pogodbeno razmerje", kot je to zmotno argumentiralo sodišče prve stopnje. Prav ta navedba oziroma okoliščina v opisu očitanega kaznivega dejanja obdolženki, je glede na celoten kontekst opisa dejanja tista in hkrati povsem zadostna konkretizacija okoliščin in dejstev lažnega prikazovanja dejanskih okoliščin, ki pomeni konkretni del opisa tega zakonskega znaka obdolženki očitanega kaznivega dejanja.

Vrhovno sodišče je že večkrat navedlo in poudarilo, da gre pri namenu za stvar notranjega dogajanja storilca, ki kot tako ni razvidno navzven, saj gre za presojo dejstev in dokazov, kar spada v obrazložitev in ne v izrek sodbe. Poleg tega je Vrhovno sodišče v zvezi s subjektivnimi znaki kaznivega dejanja (kot so denimo: "vedoma, z namenom, zavestno, mu je šlo za to" itd. …) že večkrat presodilo, da če je posamezen znak kaznivega dejanja dovolj določno opredeljen že v zakonu, ga sodišče v opisu konkretnega dejanskega stanu praviloma ne bo ponavljalo ali opisovalo z drugimi besedami, ker bi bilo to zaradi jasnosti in razumljivosti izreka odveč.