TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-362/2016/14 (1312-07) z dne 4. 10. 2016 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Direktiva št. 2011/95/EU dopušča le zavrnitev ponovne prošnje in le zavrnitev priznanja statusa begunca, ne pa tudi sobsidarne oblike zaščite, uporaba pa mora biti v skladu s Konvencijo o statusu beguncev in Protokolom o statusu beguncev (Ženevska konvencija). V nasprotju s tem je tožena stranka zavrnila tožnikovo prvo prošnjo in tudi priznanje statusa subsidiarne oblike zaščite. Ker se je tožena stranka nepravilno oprla na drugi odstavek 30. člena ZMZ-1, ni presojala, ali tožniku grozi preganjanje oziroma povzročitev resne škode zaradi njegovih dejavnosti po zapustitvi Irana, ki so povezane z njegovo spremembo vere.

Iz členov 4(3)d, 5(1) in 5(2) Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU ter prvega odstavka 30. člena ZMZ-1 kakor tudi iz Ženevske konvencije ne izhaja, da prosilec ni upravičen do priznanja statusa begunca ali subsidiarne oblike zaščite, če njegova prošnja temelji na dejavnostih izvršenih po zapustitvi izvorne države, katerih izključni namen je bil ustvarjanje potrebnih pogojev za priznanje mednarodne zaščite.

Glede na absolutno naravo pravic iz 2. člena EKČP in Protokola 6 k EKČP in Protokola 13 k EKČP glede odprave smrtne kazni v vseh okoliščinah (pravica do življenja) in 3. člena EKČP (prepoved mučenja), kar je ESČP v svoji sodni praksi že večkrat poudarilo, mogoče sklepati, da bi bila prisilna odstranitev tujca v izvorno državo, kjer bi mu grozila kršitev pravic iz 2. ali 3. člena EKČP (enaki pravici pa določata tudi Ustava RS in Listina EU o temeljnih pravicah), nedopustna, in to ne glede na morebitna tujčeva preračunljiva sur place dejanja.