TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka

Tožnik, ki posluje s tujimi dobavitelji v okviru opravljanja svoje dejavnosti, bi moral poznati vsebino klavzul na računih oziroma se pred sklenitvijo posla o tem ustrezno informirati. Če je tožnik navedenim računom s klavzulami pripisoval drugačen pomen, kot ga imajo v resnici, je sam odgovoren za posledice svojega neskrbnega ravnanja. V primeru, če je menil, da računi ne izkazujejo resničnosti poslovnih dogodkov, pa bi moral takšne račune zavrniti in zahtevati izdajo pravilnih računov, česar pa tožnik ni storil. Iz vsebine spornih računov nesporno izhaja, da vsebujejo klavzule, ki določajo, da DDV v državi dobaviteljev (Madžarska) ni bil obračunan. Gre za oproščene dobave blaga znotraj Skupnosti. Na podlagi navedenih ugotovitev je pravilen zaključek davčnega organa, da bi moral tožnik pri nadaljnji prodaji vozil v Sloveniji obračunati DDV po splošni ureditvi, saj niso bili izpolnjeni pogoji za uporabo posebne ureditve, kot jih določa 103. člen ZDDV-1.

Gre za zlorabo davčnih predpisov, z namenom omogočanja prehoda sistema obdavčitve z DDV iz splošne ureditve na posebno ureditev, s čimer je bil tožnik seznanjen in je v predmetni zadevi izkazan tožnikov subjektivni element (vedenje). Tožnik v postopku ni izkazal utemeljenih ekonomskih razlogov za poslovanje (nakup predmetnih rabljenih vozil) preko madžarskih dobaviteljev in ne direktno od nemških dobaviteljev. Predhodno navedene objektivne okoliščine kažejo na to, da je tožnik dejansko sam pridobival rabljena vozila iz Nemčije in je za potrebe spremembe splošne ureditve obdavčitve z DDV v posebno ureditev obdavčitve z DDV v posel vključil madžarski družbi in tudi češko in slovaško družbo, kakor tudi nemško družbo F.