TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Časovna omejitev že prej časovno omejene koncesije na najdaljše obdobje petnajstih let od uveljavitve ZZDej-K, po presoji sodišča pomeni milejšo spremembo obstoječega koncesijskega razmerja kot iz nedoločenega v določen čas na podlagi četrtega odstavka 41. člena ZZDej-K1. Ker sta določbi četrtega in šestega odstavka 41. člena ZZDej-K primerljivi in ima sprememba po določbi šestega odstavka 41. člena ZZDej-K po presoji sodišča milejše posledice kot po četrtem odstavku navedenega člena ZZDej-K, sodišče zavezuje stališče, ki ga je Ustavno sodišče RS sprejelo v odločbi U-I-193/19-14 z dne 6. 5. 2021, ki se je nanašalo na spremembo koncesije za nedoločen čas v določen čas. Ustavno sodišče RS je z odločbo U-I-193/19-14 z dne 6. 5. 2021 odločilo, da je določba četrtega odstavka 41. člena ZZDej-K ustavnopravno skladna, da določba ne učinkuje retroaktivno in da je v skladu z načelom zaupanja v pravo.

Neutemeljeno je tožničino sklicevanje na poseg v svobodo dela (49. člen Ustave RS), češ da tožnici spremenjena določba 16. člena ZZDej-K po izteku koncesije, preprečuje nadaljnje opravljanje njenega poklica. Pri njej zaposleni oziroma na drug način angažirani zdravniki in medicinsko ter administrativno osebje bodo še vedno lahko svobodno opravljali svoj poklic, saj prenehanje koncesijske dejavnosti v pridobljene pogoje za opravljanje poklica ne posega in jim ga ne onemogoča.