TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Tožnica v pritožbi neutemeljeno izpostavlja, da za odločitev ni bistveno, da KPPN za toženko od 6. 9. 2009 ne velja (več). Navedeno je bistveno, saj je bila s pogodbo o zaposlitvi, sklenjeno med pravdnima strankama, dogovorjena uporaba veljavne kolektivne pogodbe. Določbe KPPN, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, niso bile prenesene v pogodbo o zaposlitvi. Zato za odločitev ni relevantna določba 51. člena ZDR-1, na katero se sklicuje pritožba, ki ureja vpliv spremenjenega zakona, kolektivne pogodbe ali splošnega akta delodajalca ter za ta primer določa, da delavec ohrani vse tiste pravice, ki so ugodneje določene v pogodbi o zaposlitvi.

Po prenehanju veljavnosti PKP ni pravne podlage za dodatek za delovno dobo v višini 0,7 odstotkov, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje. Navedeno je bistveno za odločitev in ne, kot poudarja tožnica v pritožbi, na podlagi katere določbe ji je toženka v spornem obdobju dodatek izplačevala v višini 0,5 odstotka, pri čemer je toženka navedla, da je upoštevala določbe ZDR-1; ZDR-1 ne določa višine dodatka za delovno dobo; določba je pomensko odprta; ne določa niti najnižjega dodatka niti načina upoštevanja delovne dobe (sodba VS RS VIII Ips 168/2018 z dne 19. 12. 2018).