TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Reviziji se delno ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani I U 878/2012-8 z dne 10. 12. 2013 se spremeni tako, da se tožbi delno ugodi in se odločba Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Ljubljana, št. DT 0610-761/2011 12 0803-81 z dne 30. 6. 2011 ter odločba Ministrstva za finance, št. DT-499-14-64/2011-2 z dne 23. 4. 2012, odpravita v delu, ki se nanaša na plačilo davka na dodano vrednost na podlagi računa za prodajo treh vozil Clio (tretja alineja I.1. točke izreka prvostopenjske odločbe in I.2. točka izreka prvostopenjske odločbe, kolikor se tam obračunane obresti nanašajo na ta davek) ter v delu, ki se nanaša plačilo davka od dohodka od kapitala od posojil direktorju tožeče stranke (I.6 točka izreka prvostopenjske odločbe, kolikor se nanaša na ta davek).

II. V ostalem se revizija zavrne.

III. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene stroške upravnega spora v znesku 1.010,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

Dovoljenost revizije revidentka utemeljuje s t. i. vrednostnim pogojem iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Po tej določbi je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 EUR. V obravnavanem primeru izpodbijani del davčne odločbe prve stopnje presega navedeni znesek. Vendar v zvezi z izpolnjevanjem tega pogoja Vrhovno sodišče ugotavlja, da so bili revidentki z davčno odločbo ki je predmet tega upravnega spora, naloženi v plačilo različni davki (DDV, DDPO in davek od dohodka iz kapitala). Davčna odločba dejansko zajema tri odločitve o davčnih obveznostih, ki so bile sprejete na podlagi treh različnih materialnih predpisov in na različnih dejanskih ugotovitvah. Ker (vse) posamezne odločitve ne presegajo zneska 20.000 EUR, bi torej kazalo revizijo (vsaj v delu) zavreči, vendar je Vrhovno sodišče tudi zaradi upravičenih pravnih pričakovanj, utemeljenih na posameznih stališčih dosedanje prakse Vrhovnega sodišča, oziroma varovanja položaja revidenta, revizijo dovolilo.

Iz ugotovitev obravnavanega primera ne izhaja, da je davčni organ z uporabo te določbe dosegel njen namen, se pravi, da je z naložitvijo davka na podlagi te določbe preprečil potencialne negativne posledice za proračun, temveč prav nasprotno, do nevarnosti izgube proračunskih prihodkov v obravnavanem primeru sploh ni moglo priti, ker je bil naslovnik računa končni potrošnik, ki nima možnosti odbijati vstopnega DDV. Naložitev DDV v takem primeru po presoji revizijskega sodišča presega tisto, kar je nujno potrebno za dosego cilja, ki ga zasleduje 9. točka 76. člena ZDDV-1 in zato ni skladna z načelom sorazmernosti iz prvega odstavka 6. člena ZdavP-2.

Odpust dolga je po eni strani lahko pravno-formalen odpust dolga, ki je urejen v 319. in naslednjih členih Obligacijskega zakonika, do tega v obravnavanem primeru nesporno ni prišlo, po drugi strani pa je treba glede na določbo četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2 v davčnih zadevah enakovredno obravnavati tudi dejanski odpust dolga, se pravi položaj, ko davčni zavezanec s svojo terjatvijo ravna tako, kot da bi jo odpustil, četudi tega pravno-formalno ne stori. Davčni organi in sodišče prve stopnje so glede na razloge, ki jih navajajo, očitno ocenili, da je v obravnavanem primeru prišlo do dejanskega odpusta dolga. Zaključek, da je prišlo do izogibanja ne-davčnim predpisom oziroma do dejanskega odpusta dolga – kar je pravni zaključek – je po presoji revizijskega sodišča mogoč le, če so ugotovljena dejstva oziroma okoliščine, ki razkrivajo, da davčni zavezanec sploh ni imel namena izterjati dolga. V obravnavanem primeru pa takšnih ugotovitev ni.