TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

V konkretnem primeru se

je tožnik v drugi polovici leta 2012 odločal za investicijo na podlagi takrat veljavnega predpisa, kar pomeni, da je ekonomsko upravičenost investicije gradil le na finančni pomoči v določeni višini, odvisni od referenčnih stroškov, kot jih je priznavala takrat veljavna Uredba o podporah električni energiji, proizvedeni iz obnovljivih virov energije. Ta je v petem odstavku 6. člena določala, da so referenčni stroški podlaga za določanje cen v pogodbah za zagotovljeni odkup in za višino obratovalnih podpor v pogodbah o zagotavljanju podpor ter da referenčne stroške za obdobje od 2009 do 2013 z upoštevanjem višine spremenljivih stroškov za leto 2009 prikazuje priloga I, ki je sestavni del te uredbe. To kaže, da je tožnik imel določena pričakovanja, kar pa še ne pomeni, da je šlo za pričakovano pravico, v katero naj bi bilo poseženo, ker višina podpore ni bila odmerjena po določbah prej veljavne uredbe. O pričakovanih pravicah je namreč mogoče govoriti takrat, ko je pridobitev pravice tako gotova, da predstavlja zavarovan pridobitni položaj.