TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se glasi:

''Zavrne se del tožbenega zahtevka, ki se glasi:

''Sklep tožene stranke št. ... z dne 19. 10. 2017 se odpravi.

Tožena stranka je dolžna plačati tožnici za vsak dan, prebit na delu v obdobju od 6. 3. 2017 do 30. 6. 2017, regres za prehrano na delu v višini 3,52 EUR, v obdobju od 1. 7. 2017 do 31. 8. 2018 pa regres za prehrano v višini 3,76 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 6. dne v mesecu za pretekli mesec dalje, v 15 dneh.

Tožena stranka je dolžna obračunati tožnici regres za letni dopust za leto 2017 v višini 296,52 EUR in za leto 2018 v višini 421,40 EUR, od teh bruto zneskov odvesti dohodnino, neto zneska pa izplačati tožnici skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo glede regresa za leto 2017 od 19. 6. 2017 do plačila, glede regresa za leto 2018 pa od 19. 6. 2018 do plačila, v 15 dneh.''

Tožnica krije sama svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžna povrniti stroške v višini 187,27 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila.''

II. Tožnica krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, toženi stranki pa je dolžna povrniti pritožbene stroške v višini 153,00 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila.

Sodišče prve stopnje je zmotno razlogovalo, da za uporabo 67. člena ZDR-1 ni pomembno, ali je delavec s pravico do krajšega delovnega časa že zaposlen pri delodajalcu ali pa se zaposli na novo. Ker se tožnica pri toženi stranki za krajši delovni čas ni zaposlila zaradi določb s področja invalidskega zavarovanja, ampak na podlagi 65. člena ZDR-1, ne more uveljaviti pravic iz delovnega razmerja, kot jih ima delavec, zaposlen v skladu s 67. členom ZDR-1. V primeru sporne zaposlitve za krajši delovni čas s strani tožene stranke ni šlo za izpolnjevanje obveznosti delodajalca po predpisih o invalidskem in pokojninskem zavarovanju, kot je bila npr. situacija leta 2011, ko je tožena stranka tožnici v posledici odločbe ZPIZ z dne 9. 8. 2011 morala zagotoviti pravico do opravljanja dela s krajšim delovnim časom od polnega (101. člen ZPIZ-1). Zgolj zato, ker je bila tožnica predhodno že zaposlena pri toženi stranki za krajši delovni čas po 66. členu ZDR, nakar ji je delovno razmerje zaradi upokojitve prenehalo, ne pomeni, da je utemeljeno sklepala, da je bila v letu 2017 še nadalje zaposlena po isti podlagi oziroma na isti način kot predhodno leta 2011. Zlasti pa takšno napačno sklepanje ne more privesti do zaključka, da je bilo delovno razmerje sklenjeno na podlagi 67. člena ZDR-1.