TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča
Sodba I Ips 192/96 - kaznivo dejanje umora - sostorilstvo - pravna opredelitev umora, storjenega v sostorilstvu - motiv storitve kaznivega dejanja umora po 1.odst. 127....
V prvostopni sodbi je sicer napačno navedeno, da sta obsojenca storila vsak po eno kaznivo dejanje umora in po en poskus kaznivega dejanja umora, pravilno bi namreč bilo, da sta v sostorilstvu storila eno kaznivo dejanje umora in en poskus kaznivega dejanja umora, vendar pa tega nobena zahteva za varstvo zakonitosti ni uveljavljala.
S tem ko sodišče ni moglo ugotoviti motiva oziroma prave resnice o ozadju spora, ni podana zatrjevana kršitev določb 17.čl. ZKP. Pri pravni opredelitvi umora po 1.odst. 127.čl ZKP je motiv storitve le okoliščina, ki se upošteva pri odmeri kazni.
Pravice do obrambe, ki jo ustava zagotavlja v 29.čl. ter Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic, podrobneje pa jo v številnih določbah ureja ZKP, ni moč razlagati tako, da je sodišče kršilo to pravico, če ni izvedlo vsakega dokaza, ki ga je predlagal obsojenec oziroma njegov zagovornik. Sodišče je namreč upravičeno, da presodi, ali se predlagani dokaz nanaša na pravno relevantna dejstva in ali gre za takšen dokaz, ki bi lahko prispeval k boljši razjasnitvi dejanskega stanja.
Ker sodišča oziroma sodniki sodijo na podlagi ustave in zakona (125.čl. ustave), je zmotna trditev v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je sodišče druge stopnje s tolmačenjem 29.čl. ustave poseglo v izključno pristojnost Ustavnega sodišča.
Z navedbami, da ni "razumljiva višina izrečene kazni", ker da se takšne kazni izrekajo teroristom za bombne napade, kjer umre veliko število nedolžnih ljudi in da pri obsojencu ni obteževalnih okoliščin, pa zagovornik izpodbija pravilnost odmere kazni, kar ne more biti predmet zahteve za varstvo zakonitosti.
Za ogled celotnega dokumenta je potrebna prijava v portal.
Začnite z najboljšim.
VSE NA ENEM MESTU.