TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Tožba se zavrne.

Iz prvega odstavka 47. člena ZTuj-2 izhaja, da ima pravico do združitve, ohranitve in ponovne pridobitve celovitosti družine z družinskimi člani (le) v tem odstavku opredeljeni tujec (in ne njegov družinski član). Skladno s tem je po določbi petega odstavka 47. člena ZTuj-2 (le) tujec iz prvega odstavka tega člena (in ne njegov družinski član) tisti, ki lahko vloži prošnjo za izdajo oziroma podaljšanje dovoljenja za prebivanje svojemu družinskemu članu iz razloga združitve družine. Citirane določbe 47. člena Ztuj-2 je treba šteti za specialno ureditev glede na določbi prvega odstavka 33. člena oziroma drugega odstavka 36. člena ZUS-1. Zato jih je treba uporabiti v vseh primerih, ko se prosi za izdajo dovoljenja za prebivanje iz razloga združitve družine, torej tudi v primeru, ko se prosi za izdajo nadaljnjega dovoljenja za prebivanje iz drugega razloga v smislu drugega odstavka 36.člena ZTuj-2, kadar je ta drugi razlog združitev družine. Takšna zakonska ureditev je skladna z Direktivo Sveta 2003/86/ES z dne 22. septembra 2003 o pravici do združitve družine.

Glede na določbe ZUS-1 odločba, s katero drugostopenjski organ zavrne pritožbo in vsebinsko ne poseže v prvostopenjsko odločitev, pomeni zgolj odločitev o neutemeljenosti pravnega sredstva. Zato ne more biti predmet izpodbijanja v upravnem sporu, ampak je treba v takšnem primeru izpodbijati prvostopenjski upravni akt, na katerega se nanaša odločitev o zavrnitvi pritožbe. Se pa pri presoji zakonitosti tega akta upoštevajo tudi razlogi drugostopenjskega organa, s katerimi ta dopolni oziroma spremeni razloge, s katerimi je odločitev utemeljil prvostopenjski organ. S takšno uporabo zakona, ki je že več let povsem ustaljena v sodni praksi, je stranki zagotovljeno polno in učinkovito sodno varstvo, saj se pri presoji v upravnem sporu upoštevajo tudi razlogi drugostopenjskega organa. Ta ima namreč izrecno zakonsko pooblastilo, da v primeru, če spozna, da je izrek v odločbi oziroma sklepu prve stopnje zakonit, vendar obrazložen z napačnimi razlogi, v svoji odločbi navede pravilne razloge, pritožbo pa zavrne. Zato tudi ni mogoče slediti tožbenemu stališču, da bi drugostopenjski organ, ker je odločitev bistveno drugače obrazložil, tožnikovi pritožbi moral (delno) ugoditi.