TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 600,00 EUR sodne takse.

Sodišče izpovedbe izvedencev presoja po načelu proste presoje dokazov. Pri tej presoji sodišče preizkusi, ali je izvedenec upošteval meje, določene v odredbi glede obsega izvedenstva in postavljenih vprašanj, nalog ter, ali ni mogoče posegel na področje pravne presoje, ali se izpovedba izvedenca giblje v mejah njegove strokovne specialnosti in, ali so dejstva, ki jih je izvedenec vzel kot izhodiščno podlago za svoje raziskave in zaključke, objektivno ugotovljena in, ali so podana tudi druga pomembna dejstva, ki jih ni upošteval. Pri dokazni oceni izvedenskega mnenja so odločilni predvsem logično racionalni kriteriji. Izvedenec je pomočnik sodišča glede okoliščin, za ugotavljanje ali presojo, katerih sámo nima ustreznega strokovnega znanja, zato sta izvid in mnenje izvedenca, kot pravilno v odgovoru na zahtevo navaja vrhovni državni tožilec, relevantna samo za presojo tistih okoliščin, glede katerih je bilo izvedenstvo nujno potrebno. Kontradiktorna ocena dokazov pa je pridržana sodišču in ne izvedencu.

Izpovedbo izvedenca sestavljata njegov izvid (visum repertum) in mnenje (parere), pri čemer mora biti izvedensko delo, ki je strokovni elaborat, obrazloženo, saj ga v nasprotnem sodnik in stranke ne morejo razumeti in o njem razpravljati. Obrazložitev mora biti jasna, razumljiva in popolna. Dogaja se, da izvedenci v anamnezi povzemajo tudi tisti del obtoženčevih navedb, ko ta v razgovoru z izvedencem govori o obravnavanem kaznivem dejanju. Zapisovanje takih navedb, danih brez ustreznih procesnih garancij, v izvidu ni dovoljeno, saj se v nasprotnem z njimi seznani sodnik, kar nujno sproži tudi vprašanje njegove nepristranskosti, povzroča pa tudi težave z izločanjem posameznih delov izvedenčevega izvida ali mnenja. S tega vidika vložnik pravnomočne sodbe ne problematizira. Tak položaj pa ni identičen tistemu, ko obdolženec pri navajanju okoliščin iz svojega življenja, opiše tudi življenjski primer, ki je relevanten pri podaji izvedenskega mnenja, in vsebuje, tako kot v konkretnem primeru, tudi znake kaznivega dejanja, za katerega je bil obsojen. Zapiski o teh obsojenčevih navedbah, za katere bi bilo primerneje, če bi jih izvedenec shranil v lastni dokumentaciji, ne temeljijo na izpisku iz kazenske evidence, kot to zatrjuje vložnik, ampak kot je razvidno iz izvedenčevega zapisa izvida, na podatkih, ki jih je izvedencu ob pregledu v Centru za mentalno zdravje 25. 8. 2014 posredoval obsojenec. Zato ni bilo nobenih zadržkov, da bi na tako pridobljen podatek, ki ga je izvedencu posredoval obsojenec, slednji oprl svoje mnenje. Na tej podlagi pa je treba ugotoviti, da niso utemeljene vložnikove navedbe, da je sodišče kršilo obsojenčevo pravico do zakonske rehabilitacije iz izbrisa obsodbe, posledično pa se izkaže, da vložnik s posplošenim zatrjevanjem, da je podana postopkovna kršitev, ki je določneje niti ne opredeli, ne more omajati zakonitosti izpodbijane pravnomočne sodbe.