TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi tožene stranke glede izpodbijanega prvega odstavka I. točke izreka in glede izpodbijane II. in III. točke izreka sodbe se ugodi in se v tem obsegu izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločitev.

Republiki Madžarska in Slovenija sta pristopnici k Dunajski Konvenciji in h Konvenciji o zastaranju (op. vključno s protokolom h Konvenciji o zastaranju). V obeh republikah je v veljavi tudi uredba Rim I. Vsi omenjeni mednarodni pravni akti so neposredno uporabljivi in so hierarhično nad sprejetimi zakoni (v zvezi s slovenskim pravom, za katerega se zavzema pritožnica, glej 8. člen Ustave Republike Slovenije, ki je najvišji pravni akt v Republiki Sloveniji). Konvenciji vsebujeta določbe mednarodnega unificiranega prava (materialnopravne določbe, ki so nad določbami OZ), medtem ko uredba Rim I vsebuje določbe mednarodnega zasebnega prava (kolizijske določbe, ki so nad določbami Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku). Obširno pritožbeno polemiziranje o tem, da je bila med pogodbenima strankama na podlagi konkludentnih ravnanj in izpovedbe toženke dogovorjena uporaba slovenskega materialnega prava, na podlagi povedanega ne more samo po sebi izključiti uporabe konvencij, ki se v hierarhiji pravnih aktov nahajata nad OZ. Konvenciji sta namreč z ratifikacijo in objavo postali del slovenskega (in podobno tudi madžarskega) materialnega prava in sta neposredno uporabljivi ter prevladata nad določbami OZ o dolžini zastaralnega roka (in podobno tudi nad ustreznimi določbami madžarskega prava). Ker konvenciji ne vsebujeta unificiranega mednarodnega materialnega prava v zvezi z višino obrestne mere zakonskih zamudnih obresti, se je sodišče prve stopnje pri presoji tega vprašanja pravilno oprlo na slovensko pravo.

Drži, da je mogoče uporabo konvencij eksplicitno ali implicitno izključiti, vendar mora obstajati volja v smeri izključitve konvencij, ki je sodišče prve stopnje utemeljeno ni ugotovilo in je to tudi pravilno obrazložilo. Ob tem je odveč opomniti na tretji odstavek 3. člena Konvencije o zastaranju, ki predvideva neuporabo Konvencije o zastaranju le v primeru njene izrecne izključitve. Dunajska konvencija je v tem oziru milejša (glej njen 6. člen, ki določa možnost izključitve in ne le izrecne izključitve), vendar se vseeno zahteva volja (jasen in nedvoumen namen) po njeni izključitvi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz sodbe ni razvidno kaj je podlaga vtoževane terjatve oziroma so razlogi o tem vprašanju nejasni in kontradiktorni, ter zato izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti. Ni namreč razvidno, ali je podlaga vtoževane terjatve v dogovoru pravdnih strank o višini toženkinega dolga (oziroma morebiti v pripoznavi višine dolga s strani toženke) ali v vtoževanih računih (op. pri čemer glede na lastne navedbe tožnica ni predložila vseh računov). Če je podlaga v dogovoru (oziroma morebiti v pripoznavi dolga s strani toženke), potem sodba o tem ne vsebuje zadostnih razlogov, ki bi omogočali njen preizkus. Če stanje dolga v drugi pravdi morebiti ni bilo sporno, to samo po sebi še ne pomeni, da obstoji dogovor o dolgu oziroma da gre za pripoznavo dolga. Če pa so podlaga terjatve računi, potem sodišče prve stopnje ni odgovorilo na pravno relevantne pomisleke toženke, ki so izpostavljeni tudi v pritožbi.