TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi zagovornika obd. I. P. se ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se: obd. I. P. (osebni podatki v prvostopni sodbi) na podlagi drugega odstavka 394. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 61. člena KZ izreče sodni opomin, ker je drugega protipravno zaprl s tem, da je dne 11.9.1997 ob 14.45 uri v stanovanjskem bloku v R. neupravičeno zaprl v svoje stanovanje M. M., ko je kot vzdrževalka Komunalnega podjetja X.Y. bila na ogledu zaradi popravil v stanovanju in od slednje zahteval organiziranje takojšnjega popravila, ter proti njeni volji imel zaprto do 15.15 ure istega dne, ko je ob prihodu policistov v intervencijo, svoje stanovanje odklenil in s tem storil kaznivo dejanje protipravnega odvzema prostosti po prvem odstavku 143. člena KZ.

OBRAZLOŽITEV Z zgoraj navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obd. I. P. spoznalo za krivega kaznivega dejanja protipravnega odvzema prostosti po prvem odstavku 143. člena Kazenskega zakonika (KZ) in mu po 51.členu KZ izreklo pogojno obsodbo, s katero mu je po prvem odstavku 143.člena KZ določilo kazen 1 (en) mesec zapora, ki pa ne bo izrečena, če obdolženec v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje je obdolžencu po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka in povprečnine.

Zoper to sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik, in sicer iz pritožbenega razloga kršitve kazenskega zakona. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni in obdolženca oprosti obtožbe očitanega mu kaznivega dejanja.

Pritožba je deloma utemeljena.

Obdolženčev zagovornik v pritožbi meni, da je sodišče prve stopnje kršilo kazenski zakon v smeri prve točke 372.člena ZKP. Meni torej, da naj bi bil kazenski zakon prekršen v vprašanju, ali je dejanje za katerega se obdolženec preganja, kaznivo dejanje, saj je pritožba mnenja, da gre za dejanje majhnega pomena.

Navedeni pritožbeni razlog po oceni pritožbenega sodišča ni podan, ker dejanje, kakor je opisano v izreku sodbe sodišča prve stopnje, vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja po prvem odstavku 143.člena KZ. Kazenski zakonik v 14.členu določa, da ni kaznivo dejanje tisto dejanje, ki ima sicer zakonom določene znake kaznivega dejanja, je pa majhnega pomena. Nadalje zakon določa, da je dejanje majhnega pomena, kadar je njegova nevarnost neznatna zaradi narave ali teže dejanja, ali zaradi tega, ker so škodljive posledice neznatne ali jih ni, ali zaradi okoliščin, v katerih je bilo storjeno, in zaradi nizke stopnje storilčeve kazenske odgovornosti ali zaradi njegovih osebnih okoliščin. Za odločitev o majhnosti pomena kaznivega dejanja morata biti ugotovljena oba, objektivni in subjektivni pogoj hkrati (kumulativno). Pritožbeno sodišče ocenjuje, da objektivni pogoj ni podan, saj je varstvo osebne svobode ustavna kategorija (19.člen Ustave Republike Slovenije), zato obdolženčevo ravnanje, ko je oškodovanko proti njeni volji zadrževal v prostorih svojega stanovanja, ne more biti dejanje majhnega pomena.

Zagovornik se izrecno ne pritožuje zaradi odločbe o kazenski sankciji, vendar pritožba, podana v korist obdolženca iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, v smislu določila 386.člena ZKP obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kaznenski sankciji. V tem delu pa je pritožba utemeljena, saj so podani vsi pogoji za izrek sodnega opomina. Način storitve kaznivega dejanja in obnašanje obdolženca v času storitve kaznivega dejanja, ko je oškodovanko brez kakršne koli fizične sile zadrževal v svojem stanovanju trideset minut ob tem, da ji je dovolil uporabiti telefon, predstavlja takšno olajševalno okoliščino, ki kaznivo dejanje obdolženca dela posebno lahko. Iz podatkov spisa izhaja, da obdolženec do sedaj še ni bil kaznovan, da ima družino in je zaposlen, kar kaže na njegovo urejeno osebnost.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v konkretnem primeru izrek sodnega opomina mogoč, pa tudi upravičen in smotrn.

Pri preiskusu napadene sodbe pritožbeno sodišče ni ugotovilo takih kršitev zakona iz 383.člena ZKP, ki bi jih moralo upoštevati po uradni dolžnosti.

Sklep pritožbenega sodišča temelji na določilu drugega odstavka 394.člena ZKP.

Izrek o stroških pritožbenega sodišča je odpadel, ker je bila sodba sodišča prve stopnje spremenjena v obdolženčevo korist (drugi odstavek 98. člena ZKP).

 

Za odločitev o majhnosti pomena kaznivega dejanja morata biti ugotovljena objektivni in subjektivni pogoj hkrati (kumulativno). Ker je varstvo osebne svobode ustavna kategorija (19.člen Ustave Republike Slovenije) objektivni pogoj za obstoj kaznivega dejanja majhnega pomena ni podan.