TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi druge toženke se v celoti in pritožbi tožeče stranke delno ugodi ter sodba sodišča prve stopnje glede druge toženke (točka 2 izreka) in v odločbi o stroških glede druge toženke kolikor je le-ta dolžna povrniti tožniku 215,04 EUR, z obrestmi,

r a z v e l j a v i,

sicer se pritožba tožnika zavrne in v izpodbijanem a nerazveljavljenem delu (zavrnilni del pod točko 1 glede prve toženke in glede stroškov, ki jih mora prva toženka plačati tožniku (215,04 EUR z obrestmi)

p o t r d i

sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških tožnika in druge toženke se pridrži za končno odločitev.

Prvostopenjsko sodišče je materialno pravo nepravilno uporabilo, ko je odločilo o zahtevku glede druge toženke iz sledečih razlogov: prvi del tožbenega zahtevka (ugotovitev, da je tožnik lastnik) je oblikovan kot vindikacijski. Tožnik trdi, da je lastnik. Dokazati bi moral, da je lastnik in to dokazuje s trditvami, da je nepremičnino zaradi dolgoletne posesti, s pravno prednico, priposestvoval (vrnitveni zahtevek po 92.čl. Stvarnopravneag zakonika – SPZ). Drugi del zahtevka pa je oblikovan kot publicijanska tožba v smislu 98.čl. SPZ, tožnik trdi, da je v primerjavi z drugo toženko lastnik oziroma se šteje za lastnika, glede na to, da je dedič prednice, ki je bila v zemljiški knjigi vpisana kot lastnica, tožena stranka pa nima nobenega naslova za to, da je vpisana kot lastnica. Sodišče prve stopnje bi zato, če je štelo, da slednje trditve držijo, lahko ugodilo zahtevku v delu, ko se zahteva izstavitev listine, ne pa prvemu delu zahtevka (vindikacijska tožba). S temi razlogi torej materialnopravno ni mogoče ugoditi zahtevku za ugotovitev lastninske pravice in je zato odločitev napačna.