TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba dolžnika se zavrne in se sklep v izpodbijani I. točki izreka ter v izpodbijani II. točke izreka glede dolžnikovih ugovornih stroškov, potrdi.

II. Pritožba upnika se zavrne in se sklep v izpodbijani II. točki izreka glede upnikovih stroškov odgovora na ugovor potrdi.

III. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Iz prvega odstavka 56. člena ZIZ najprej izhaja, da je prvi ugovor po roku v vsakem primeru omejen na razloge, ki so nastopili po trenutku izvršljivosti odločbe oziroma po sklenitvi sodne poravnave. Navedeno pomeni, da se razlogi, ki jih je mogoče uveljavljati v prvem ugovoru po roku, lahko prekrivajo z razlogi, ki bi jih bilo glede na čas njihovega nastanka mogoče uveljavljati že v rednem ugovoru (objektivni vidik). Vendar to velja le ob dodatnem pogoju, da takih razlogov dolžnik brez svoje krivde ni mogel uveljavljati že v rednem ugovoru (subjektivni vidik). Če pa je razlog v zvezi s samo terjatvijo nastopil po poteku roka za vložitev rednega ugovora, ga dolžnik niti objektivno ni mogel uveljavljati že v ugovoru zoper sklep o izvršbi in je pogoj nekrivde izpolnjen že iz tega razloga. Le ob izpolnitvi vseh v 56. členu ZIZ predpisanih predpostavk je ugovor po roku dovoljen in ga sodišče lahko obravnava po vsebini, sicer pa ga mora zavreči.

Ugovorno uveljavljanje nezmožnosti izpolnitve obveznosti vpisa delovne dobe v delovno knjižico zaradi ukinitve le-teh z dnem 1. 1. 2009 oziroma, kar dolžnik ponovno izpostavlja v pritožbi, pravna nezmožnost izpolnitve, ker naj bi po takrat veljavnih predpisih vpis v delovno knjižico lahko veljavno opravil le ZPIZ, sta okoliščini, ki sta obe obstajali že v času vložitve rednega ugovora. Da naj ne bi bil veljaven vpis, ki bi ga opravil dolžnik kot zasebni delodajalec, naj bi po navedbah dolžnika izhajalo iz Pravilnika o delovni knjižici, veljavnega do 1. 1. 2009. Ugovor zoper sklep o izvršbi je dolžnik v obravnavani zadevi vložil dne 26. 11. 2009, torej po ukinitvi delovnih knjižic in po posledičnem prenehanju veljavnosti Pravilnika o delovni knjižici. Oba argumenta v zvezi z zatrjevano nezmožnostjo izpolnitve vpisa delovne dobe v delovno knjižico bi torej dolžnik objektivno lahko uveljavljal že v rednem ugovoru. Glede na določilo prvega odstavka 56. člena ZIZ bi bilo zato uveljavljanje tega razloga v tem ugovoru po roku dovoljeno le, če bi dolžnik izkazal, da se nanj brez svoje krivde ni mogel sklicevati že v rednem ugovoru.

Namen kogentne določbe prvega odstavka 56. člena ZIZ, ki s pravilom o prekluzijah omejuje dolžnikovo možnost vlaganja ugovora po roku, je jasen: zagotovitev hitrega in učinkovitega poplačila upnika, ki je sestavni del ustavne pravice do sodnega varstva. Stališče, za katerega se zavzema dolžnik, določbo prvega odstavka 56. člena ZIZ povsem izvotli. Res je sicer namen izvršilnega postopka prisilna izvršitev terjatve in če neke obveznosti objektivno ni mogoče prostovoljno izpolniti, tega ni mogoče doseči niti z izvršbo. To pa ne spremeni dejstva, da so bile delovne knjižice ukinjene že v času, ko je dolžnik vložil ugovor zoper sklep o izvršbi in tako ne gre za neko novo okoliščino, ki bi nastopila šele po poteku roka za redni ugovor. V slednjem se dolžnik na ta razlog ni skliceval in je zato sklep o izvršbi glede te obveznosti postal pravnomočen. Glede na to in ker dolžnik v ugovoru po roku (in niti sedaj v pritožbi) ne zatrjuje nobenega tehtnega razloga, zaradi katerega ne bi mogel uveljavljane nezmožnosti izpolnitve uveljavljati že v rednem ugovoru, sodišče prve stopnje v tem delu ugovora po izteku roka pravilno ni štelo kot dovoljenega.