TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povračilo stroškov postopka se zavrne.

Turistična taksa je občinska dajatev, ki jo v skladu s 147. členom Ustave občina uvede ob pogojih iz ZSRT. Da gre za izvirno pristojnost občine, izhaja tudi iz določbe 2. odstavka 20. člena ZSRT. Ob upoštevanju povedanega je za odločanje o pritožbi zoper odločbo o odmeri turistične takse pristojen župan.

Določitev pavšalne dajatve za lastnike počitniških hiš in stanovanj ne pomeni kršitve načela enakosti iz 14. člena Ustave. Njihov položaj ni enak položaju turistov in tudi ne položaju stalnih prebivalcev v občini. Ker gre za različne položaje, je na mestu njihova različna (zakonska) obravnava. Zakonski pogoji in pooblastilo za določitev turistične takse v ZSRT so dovolj določni. Občinam je prepuščena odločitev, ali bodo takso uvedle, ter določitev njene višine v razponu (1. odstavek 26. člena ZSRT), pogoji pa so opredeljeni v 2. odstavku 24. člena ZSRT tako, da ni mogoče govoriti o možnosti arbitrarnega odločanja s strani občine in s tem o kršitvi načela pravne države iz 2. člena Ustave. V primeru pavšalne turistične takse ne gre za dvojno obdavčenje zasebne lastnine, saj tožnik v skladu z ZSRT s to dajatvijo plača uporabo določenih storitev in ugodnosti, ki se mu zato ob vsakokratni uporabi ne zaračunajo posebej. Očitek, da gre za diskriminacijo, je torej neutemeljen, tak pa je v konkretnem primeru tudi očitek o nesorazmernosti med dajatvijo in povračilom pri plačilu pavšalne turistične takse. Posega v pravico iz 32. člena Ustave tako očitno ni, s tem pa tudi ni neustavnosti določb ZSRT in neustavnosti oziroma nezakonitosti Odloka.