TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba zagovornika obdolženega A. F. se zavrne kot neutemeljena.

Po I. odst. 98. člena v zvezi s I. odst. 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) mora obdolženec plačati sodno takso kot strošek, ki je nastal s pritožbo zoper sklep.

Kazenska ovadba pomeni obvestilo pristojnemu državnemu organu, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti. Ovadba ni dokazno sredstvo, ker z njo ni mogoče dokazovati dejstev, ki so v njej navedena. Ovadbe sicer pogosto vsebujejo pomembne podatke in navedbo pomembnih dejstev, vendar je ta dejstva treba šele dokazovati. Ovadba praviloma ni vir za ugotavljanje pravno pomembnih dejstev kot so to npr. obdolženčev zagovor, izpovedbe prič, izvedencev, listine in drugi dokazi. S kazensko ovadbo se predvsem dokazuje dejstvo, da je bilo konkretno kaznivo dejanje ovadeno. Bistvena razlika med kazensko ovadbo in obvestilom na podlagi II. odst. 148. člena ZKP je tudi v tem, da je kazenska ovadba podana povsem prostovoljno in samoiniciativno. Zato kazenske ovadbe, čeprav jo je podala priviligirana priča, ki se je pozneje odrekla pričanju, ni mogoče šteti za nedovoljen dokaz in jo uvrstiti med dokazne prepovedi po 8. točki I. odst. 371. člena ZKP.