TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba zagovornika obd. D. N. se zavrne kot neutemeljena in p o t r d i sodba sodišča prve stopnje. Obd. D. N. je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka, in sicer povprečnino v višini 100.000,00 (sto tisoč 00/100) SIT.

 

Zagovornik obdolženca uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/II ZKP, ker meni, da obdolžencu očitano dejanje, ni kaznivo dejanje. V izreku napadene sodbe namreč pogreša navedbo neupravičeno reproduciranih avtorskih del ter trdi, da se zaradi tega obdolženec ni mogel uspešno zagovarjati. Navedena kršitev pa ni podana, saj navedba, na škodo katerih avtorjev so bile kršene avtorske pravice, ni znak kaznivega dejanja izkoriščanja avtorskega dela po določilu člena 159 KZ. To kaznivo dejanje je tako imenovano avtorsko piratstvo, ki se nanaša na uporabo tujega avtorskega dela brez dovoljenja avtorja oziroma drugega imetnika avtorske pravice. Bistveni znak kaznivega dejanja po 159. členu KZ pa je podan, če za izkoriščanje avtorskega dela ni dovoljenja avtorja ali drugega imetnika avtorske pravice, ko je tako dovoljenje po zakonu potrebno. Za obstoj kaznivega dejanja po členu 159 KZ torej ni nujno, da je v opisu kaznivega dejanja tudi ime avtorja oziroma tistega, ki ima avtorsko pravico, pač pa zadostuje, da pri izvršitvenem dejanju storilec nima potrebnega dovoljenja, ne pa izrecne prepovedi avtorja, kot to poskuša prepričati pritožba zagovornika, zato ta ne more biti uspešna.

Pritožba zagovornika pa ne opredeljuje, v kateri smeri naj bi sodišče prve stopnje kršilo kazenski zakon (iz katere točke 372. člena ZKP). Dejanje, kot je opisano v izreku napadene sodbe, ima vse zakonske znake kaznivega dejanja iz člena 159/II KZ, saj višina protipravno pridobljene koristi ni znak kaznivega dejanja neupravičenega izkoriščanja avtorskega dela po členu 159/II KZ, pač pa je to znak kaznivega dejanja po členu 159/III KZ. Po členu 159/II KZ namreč zadostuje, da je imel storilec, ki da v promet ali z namenom dajanja v promet ponudi javnosti primerke avtorskega dela, za katere ve, da so bili neupravičeno reproducirani, namen, da sebi ali komu drugemu pridobi večjo premoženjsko korist. V bistvu pa pritožnik s temi pritožbenimi navedbami graja na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje, s katerim se tudi ne strinja. Takšna kršitev pa ni mogoča. Kršitev kazenskega zakona je namreč podana le tedaj, ko sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje kazenski zakon napačno uporabi ali pa ga sploh ne uporabi. Kršitve kazenskega zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo. Zaradi tega je pritožba zagovornika obdolženca iz pritožbenega razloga kršitve kazenskega zakona brez podlage.