TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana delna vmesna sodba sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da niso izpolnjeni pogoji za izdajo delne vmesne sodbe zgolj zoper prvo toženo stranko (tožničin delodajalec), ker bi obe toženi stranki (delodajalec in zavarovalnica), če bi bila podana odškodninska odgovornost, odgovarjali solidarno. Toženi stranki sta navadna sospornika, saj ju tožnik lahko toži s samostojnima tožbama ali skupno. Zato je lahko tudi odločitev zoper sospornika različna, čeprav je odgovornost zavarovalnice povezana z odškodninsko odgovornostjo prvo tožene stranke (delodajalca).

Tožnica (ki je opravljala delo občinskega redarja) je utrpela poškodbo na delovnem mestu, ko je skupaj s sodelavcem opravljala kontrolo parkiranih vozil. Ko je na vetrobransko steklo napačno parkiranega vozila poskušala nalepiti obvestilo o prekršku, je opazila, da voznik odklepa vrata vozila, zato mu je obvestilo nameravala vročiti. Pri tem jo je voznik prijel za ovratnik oblačila, ji zagrozil, nato v ličnico udaril tožničinega sodelavca, takoj za tem pa njo, najprej v hrbet s pestjo, nato pa še dvakrat z roko po ramenu med vratom in ramenskim sklepom in jo poškodoval. Tožnica se s tem, ko vsakodnevno izreka kazni za napačno parkiranje, kar je vsekakor v interesu prvo tožene stranke, izpostavlja ne samo verbalnemu nasilju, ampak tudi tveganju za fizično nasilje. Tožničino delo občinskega redarja, med katerega sodi tudi izrekanje denarnih sankcij, v obravnavanem primeru predstavlja nevarno dejavnost. Za škodo, ki je tožnici nastala v zvezi z opravljanjem takšnega dela, pa prvo tožena stranka (delodajalec) odgovarja po pravilu objektivne odgovornosti.