TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Niso utemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje materialno pravno zmotno zaključilo, da so bila sporna plačila s strani tožeče stranke opravljena brez pravnega temelja. Odločba FURS in račun V. sta sicer bila podlaga za opravljena plačila tožeče stranke, a le v razmerju do prejemnika (FURS in V.). Glede na zgoraj navedeni pogodbeni dogovor o prevzemu izpolnitve plačila davka in drugih javnih dajatev ter nespornega dejstva, da je storitve V. koristila tožena stranka, pa v razmerju med pravdnima strankama pravnega temelja za plačilo davka in storitev V. s strani tožeče stranke (v korist tožene stranke) ni bilo.

Pojem védenja iz 191. člena OZ ne zadeva le stanja plačnikove zavesti, temveč je povezan tudi z njegovo voljo. Zato za prenehanje pravice zahtevati vrnitev plačanega ni vselej dovolj, če plačnik ve, da ni dolžan, pač pa je treba, da lahko v svoje prikrajšanje tudi prosto privoli (prim. sodba VS RS III Ips 18/2007 z dne 18.2.2009). Slednje v konkretnem primeru ni bilo izpolnjeno, ker je tožeča stranka trdila, da bi ji, če ne bi opravila spornih plačil, lahko nastale negativne posledice in sicer nepotrebni dodatni stroški. Tožeča stranka je torej plačila izvedla, ker je šlo v razmerju do prejemnikov plačila za njen dolg, saj sta se odločba in račun glasila nanjo, z vlaganjem pravnih sredstev pa bi ji nastali nepotrebni dodatni stroški. Glede na to tožeča stranka v razmerju do tožene stranke v prikrajšanje ni prosto privolila.