TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba tožeče stranke se delno zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani III. točki izreka sodbe potrdi.

II. Pritožbi tožene stranke in delno pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih II., IV. in V. točki izreka razveljavi ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

III. Odločitev o povrnitvi pritožbenih stroškov se pridrži za končno odločbo.

Skladno s prvim odstavkom 87. člena OZ mora v primeru ničnosti pogodbe vsaka pogodbena stranka vrniti drugi vse, kar je prejela na podlagi take pogodbe, vendar v konkretnem primeru toženka ni ničesar prejela na podlagi ničnega posojila, ker je bilo tudi nakazilo fiktivno (krožno). Kondikcijski zahtevek po 87. členu OZ se ravna po obogatitvenem (glej 190. člen OZ) in ne vrnitvenem načelu, čemur pritrjuje tudi pravna teorija. Sodišče prve stopnje ni napačno uporabilo 87. v zvezi s 190. členom OZ. Tudi ni napačno uporabilo določbe 50. člena OZ o navideznem pravnem poslu. Lastna in neutemeljena je tožničina dokazna ocena, da sta pogodbeni stranki imeli voljo skleniti posojilno pogodbo, ki je bila izpolnjena, in da so takšno voljo imele glede poslov tudi druge pogodbene stranke krožnega posojila. Ali je sporno posojilo skrivalo kakšen drug pravni posel, ni pravno relevantno, saj v 50. členu OZ ni izražene zahteve, da bi navidezna pogodba morala skrivati kakšen drug pravni posel. Pravdni stranki sta kot udeleženki krožnega posojila preprosto ustvarili fikcijo posojila in nakazila, zato drugačnim pritožbenim dokaznim ocenam ni mogoče slediti.

Pritožbeno sodišče ne sledi razlogom sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (VS RS) I Ips 141/2006 z dne 24.5.2007, iz katere izhaja možnost neobličnega soglasja pri poslih, ki so izvedeni v nasprotju z 263. členom ZGD-1, saj dejansko stanje v zadevi VS RS ni primerljivo dejanskemu stanju v tej pravdi. V tej pravdi se obravnavajo posli s povezanimi osebami v okviru 38. členu ZGD-1. Prav tako tudi sodba kazenskega oddelka VS RS izraža stališče, da mora biti soglasje jasno in vnaprejšnje, upoštevaje zgoraj izpostavljeno sodbo Višjega sodišča v Mariboru pa tudi dano za konkreten pravni posel. Sodna praksa v zvezi z uporabo 38. člena ZGD-1 je strožja in zahteva formalno soglasje. Izpolnjen je dejanski stan iz 38. a člena ZGD-1, po katerem so sporna posojila nična, zato ni mogoče slediti nekakšnemu pritožbenemu zavzemanju, da 38. a člen ni kogenten in da naj se preprosto ne uporabi. Sodna praksa kazenskega oddelka VS RS ni uporabljiva v konkretnem primeru po 38. a členu ZGD-1, medtem ko iz sodne prakse višjih sodišč (glej npr. zgoraj omenjeno odločbo Višjega sodišča v Mariboru) izhaja, da mora biti sklep edinega družbenika oziroma sklep skupščine sprejet v obliki, ki jo predvideva ZGD-1.