TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Reviziji se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici, II U 112/2018-17 z dne 22. 4. 2020, se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Vrhovno sodišče je že (večkrat) poudarilo, da določbe drugega odstavka 51. člena ZUS-1 v povezavi s prvim odstavkom istega člena zakona, ni mogoče razumeti kot podlage za dodatno širjenje izjem od obveznosti izvedbe glavne obravnave. Vsebina te določbe namreč zgolj pojasnjuje možnost, da se v primeru spora o dejanskem stanju na predlog strank za potrditev njihovih tožbenih navedb ali po uradni dolžnosti s strani sodišča (20. člen ZUS-1) na glavni obravnavi izvedejo tako dokazi, ki v dotedanjem postopku izdaje upravnega akta še niso bili izvedeni (ter je njihova izvedba dopustna, 52. člen ZUS-1), kot tudi dokazi, ki so že bili izvedeni v dotedanjem postopku pred organom tožene stranke. Izvedba dokazov pa je lahko potrebna tudi, da se odpravijo procesne napake, nastale v postopku izdaje upravnega akta (npr. tretji odstavek 59. člena in 62. člen ZUS-1).

Neutemeljena je revizijska navedba, da Upravno sodišče ni vpogledalo v vročilnico, ki naj bi potrjevala, da revidentu odločba z dne 20. 11. 2017 ni bila vročena (to je namreč storilo). Vendar pa Vrhovno sodišče pritrjuje navedbam revidenta, da je izvedba tega dokaza v okoliščinah obravnavanega primera terjala izvedbo glavne obravnave in da je Upravno sodišče svojo odločitev o neizvedbi glavne obravnave nepravilno oprlo na določbo drugega odstavka 51. člena ZUS-1. Ker je bilo dejansko stanje sporno, določba drugega odstavka 51. člena ZUS-1 pa ne določa podlage za širjenje izjem od obveznosti glavne obravnave, bi moralo Upravno sodišče v zadevi odločiti po opravljeni glavni obravnavi.