TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Delavke so delo opravljale osebno v prostorih tožeče stranke z njenimi sredstvi, bile so vključene v organiziran delovni proces delodajalca, za opravljeno delo pa so prejele dogovorjeno plačilo, določeno v fiksnem mesečnem znesku. Svojo prisotnost na delu so evidentirale enako kot ostali zaposleni, imele so službeno kartico. Sodišče se strinja z ugotovitvijo, da so delavke delale po navodilih tožeče stranke, kar potrjuje vsebina sklenjenih pogodb. Samostojne podjetnice so bile namreč zavezane upoštevati morebitna navodila, zahteve in usmeritve tožeče stranke, kot tudi njene splošne akte. Delavke so torej tudi po 1. 2. 2013 delo opravljale na enak oziroma primerljiv način in v enakih oziroma primerljivih okoliščinah, zato je njihov status po določbah ZDR-1 enak statusu, kot so ga imele pred 1. 2. 2013.

Tožeča stranka razmerje z delavkami opisuje kot poslovno sodelovanje med dvema gospodarskim subjektoma, čemur sodišče ne sledi. Pogodbe o poslovnem sodelovanju so sicer sklenjene med samostojnim podjetnikom in gospodarsko družbo, vendar je bistveno, kakšna je bila dejanska vsebina pravnega razmerja med strankama in ne s kakšnim formalnim oziroma pisnim sporazumom sta stranki poimenovali njuno razmerje. Odločilna je torej vsebina dejanskega in ne le formalnega razmerja. S prepovedjo opravljanja dela na način, ki ni skladen z ZDR-1, nista bili kršeni pravica do svobodne gospodarske pobude in pravica do svobode dela.