TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba drugotožene stranke se zavrne.

II. Pritožbi prvotožene stranke se ugodi in se sodba v izpodbijanem delu spremeni tako, da se 1. točka glasi:

1. Drugotožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek 33.267,39 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer od zneska:

- 18.882,60 EUR od dne 25. 10. 2017 do plačila,

- 3.094,63 EUR od dne 9. 5. 2018 do plačila,

- 953,72 EUR od dne 6. 7. 2018 do plačila,

- 2.850,78 EUR od dne 28. 11. 2018 do plačila,

- 3.383,44 EUR od dne 4. 4. 2019 do plačila,

- 4.102,21 EUR od dne 21. 2. 2020 do plačila, vse v roku 15 dni.

III. Tožeča stranka je dolžna prvotoženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 4.793,34 EUR in pritožbene stroške v znesku 1.365,00 EUR; drugotožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 877,21 EUR; tožeča stranka je dolžna drugotoženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 2.695,12 EUR, vse v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

IV. Drugotožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Ugotovljeno dejansko stanje nasprotuje materialnopravnemu zaključku sodišča prve stopnje, da naj bi se pri prvotoženi stranki, upoštevaje kriterije, izoblikovane v sodni praksi, pravno konstruirale njene odgovornosti in obveznosti iz naslova t. i. dejanskega delodajalca v razmerju do zavarovanca tožeče stranke (kot delavca drugotožene stranke). V tej zadevi prvotožena stranka do poškodovanega delavca ni imela položaja dejanskega delodajalca in ne more odškodninsko odgovarjati, kot da bi bila delodajalec podizvajalčevega delavca. Njegov delodajalec je bila (le) drugotožena stranka.