TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

 

V konkretnem primeru je nesporno, da je posojilo najela prvotožena stranka kot gospodarski subjekt in ne lastnika tega subjekta A. in I. N. osebno, kot fizični osebi. Imenovana tako s posojilno pogodbo nista prevzela nobene obveznosti, kot pravilno meni pritožba. Ker nista prevzela obveznosti, tožnik do njiju osebno na podlagi posojilne pogodbe nima terjatve, to pa pomeni, da bi bilo jamstvo, če bi bilo dano za obveznosti A. in I. N., glede na neobstoj njunih zasebnih obveznosti brezpredmetno in ne bi doseglo svojega namena. Po prepričanju drugostopnega sodišča je prav zato prepričljiv dejanski zaključek prvostopnega sodišča, da se je drugotožena stranka s poroštveno izjavo zavezala izpolniti terjatev prvotožene stranke, pritožba pa takšnih dejanskih ugotovitev ni uspela omajati. Nesporni ugotovitvi, da je posojilodajalec zahteval poroštvo druge tožene stranke za svojo terjatev iz posojilne pogodbe, sklenjene s prvotoženo stranko in da je lahko le na ta način pričakoval poplačilo terjatve, če posojilojemalec svoje obveznosti do njega ne bi izpolnil, drugačnih zaključkov od tistih, ki jih je sprejelo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, ne dopuščata. Laični zapis poroštvene izjave, ki namesto posojilojemalca, ki je gospodarska družba, navaja lastnika te gospodarske družbe namreč treba upoštevati v povezavi z drugimi dokazi, njegovo vsebino pa interpretirati v kontekstu vseh okoliščin primera, kar je sodišče prve stopnje pravilno storilo.

Pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (1. odst. 355. čl. ZPP) ni podan.