TFL Vsebine / Revija Revus

Razpravljati o argumentiranju v reviji za ustavnost zahteva, po mojem mnenju, dva koraka. Najprej je treba pojasniti, kakšna je vloga argumentiranja v odnosu do prava v ustavnih državah, to pa končno pripelje tudi do vprašanja, kako je sodobno ustavništvo spremenilo naše razumevanje prava in na neki način pripeljalo do tega, da v ospredje postavljamo argumentativno razsežnost prava: da torej govorimo o pravu kot argumentiranju. Le od tod naprej, v drugem koraku, se je mogoče lotiti vprašanja, kaj naj se razume pod »ustavno argumentacijo« in kaj, kratkomalo, pod »argumentacijo«, kako se med seboj razlikuje ustavno argumentiranje, ki ga izvajajo zakonodajalci, ustavni sodniki ali redni sodniki, kateri argumentativni obrazci se uporabljajo, katera merila pravilnosti je treba upoštevati, kateri cilji se zasledujejo itd.

The historical process of the constitutionalisation of our legal systems is closely connected with progressive development of the argumentative practices. It has lead to a new perception of the law in general that is no longer compatible with legal positivism. In the core of this perception are the (neo)constitutionalist theories developing from the end of the 70’s onwards (Ferrajoli, Dworkin, Alexy, Nino, MacCormick and Raz). According to Atienza, they have in common fourteen characteristic features and reveal the importance of the argumentative dimension of the law. However, even those scholars who do not accept the neoconstitutionalist view place emphasis on this dimension.