TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Tožeča stranka pred vpisom tožene stranke v sodni register ni imela možnosti uveljavljati terjatve zoper toženo stranko. Zato je materialnopravno zmotno stališče prvostopenjskega sodišča, da je potrebno v korist tožene stranke šteti, da je zastaralni rok pričel teči že z zapadlostjo obveznosti glavnega dolžnika. Takšna razlaga bi namreč izničila namen varstva upnikov, ki ga zasleduje 636. člen ZGD-1. Po mnenju pritožbenega sodišča je z vidika zastaranja potrebno izenačiti položaja glavnega dolžnika (prenosne družbe) in novega solidarnega dolžnika na dan nastanka solidarne obveznosti, to je na dan vpisa tožene stranke v sodni register (23. 4. 2009). V korist tožene stranke bi v smislu zastaranja obveznosti šlo samo obdobje že iztečenega roka zastaranja v razmerju do glavnega dolžnika na ta presečni datum. Ker v konkretnem primeru zaradi vložene tožbe zoper glavnega dolžnika zastaranje ni teklo, to pomeni, da je v razmerju do novega solidarnega dolžnika pričel teči zastaralni rok šele od vpisa tožene stranke v sodni register. Glede na to, da je tožeča stranka tožbo zoper toženo stranko, ki je bila vpisana v sodni register 23. 4. 2009, vložila 23. 4. 2012, to pomeni, da je bila tožba vložena zadnji dan pred iztekom zastaralnega roka. Zato je materialnopravno zmotno sklepanje prvostopenjskega sodišča o zastaranju vtoževanih terjatev.