TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi zagovornika obtoženega P. V. se deloma ugodi in se izpodbijana sodba v obsodilnem delu v odločbi o premoženjskopravnih zahtevkih spremeni tako, da se odločitev o premoženjskopravnem zahtevku F. S. s.p. izpusti.

II. V ostalem se pritožba kot neutemeljena zavrne in v nespremenjenih, a izpodbijanih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožba se v zvezi z očitanim kaznivim dejanjem oškodovanja upnikov po prvem odstavku 227. člena KZ-1 ne strinja z obstojem zakonskega znaka "zadolženega premoženja". Meni, da zgolj dolžnikova insolventnost ne pomeni tudi njegove zadolženosti. Prezadolženost, ki jo kot ključno poskuša predstaviti pritožba, je skrajna in v tem smislu najbolj izrazita oblika insloventnosti. Sicer pa je insolventnost in s tem tudi stanje nezmožnosti plačila lahko podana že prej oziroma ko dolžnik, ne glede na stanje aktive in pasive, postane trajno nelikviden. Že v povezavi z navedeno razlago, ko je torej mogoče obravnavano kaznivo dejanje storiti tudi v stanju dolžnikove trajne nelikvidnosti, je jasno, da z vidika izpolnjenosti zakonskega znaka zadolženosti premoženja ni potrebna tudi prezadolženost slednjega. Zgolj pritrditi gre tudi razlagi izpodbijane sodbe, da je prezadolženost več od zadolženosti oziroma, kakor nazorno opiše izpodbijana sodba, za zadolženost preko zmožnosti zadolžitve. Da je ta razlaga edina pravilna, izhaja že iz osnovnega razumevanja predpone "pre...", ki v razmerju do osnovne besede, torej zadolženosti, poudarja preseganje tega stanja oziroma pove, da gre za nekaj več. Okoliščine, ko nekdo ne plačuje in ne more plačevati svojih obveznosti, nedvomno pomenijo, da je ta subjekt oziroma njegovo premoženje zadolženo.