TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Pravica do povračila škode, ki jo povzroči državni organ, je urejena v prvem odstavku 26. člena URS; prej pa je bila urejena v prvem odstavku 248. člena Ustave SRS. Revidentka zmotno meni, da je bila starejša ustavna določba s tem, da je navezovala odškodninsko odgovornost države na „nezakonito ali nepravilno“ delo njenih organov, širša od sedanje ustavne določbe, po kateri obveznost nastane, kadar ti ravnajo „protipravno“.

Iz ugotovitve, da z obsodilno sodbo v kazenskem postopku, v katerem je bilo odrejeno zavarovanje, ni bilo odločeno o odvzemu premoženjske koristi, ne sledi, da je bilo to zavarovanje že spočetka protipravno. Za odškodninsko odgovornost države zaradi odreditve začasnega zavarovanja odvzema premoženjske koristi je potrebna že začetna protipravnost.

Tudi v primeru časovno omejene začasne odredbe je po izrecni zakonski določbi prenehanje odredbe še vedno predlagal dolžnik (prvi odstavek 273. člena ZIP). Ko o prenehanju zadevne odredbe ni odločilo na lastno pobudo, kazensko sodišče torej ni ravnalo v nasprotju z zapisom določb ZIP. Zgolj obstoj drugačne pravne razlage, po kateri bi bilo o prenehanju začasne odredbe vendarle mogoče odločiti po uradni dolžnosti, pa sam po sebi ne pomeni, da je ravnalo protipravno.

Ustavna pravica do povračila škode, nastale s protipravnim ravnanjem državnih organov, je sekundarno varstvo pred takšnim ravnanjem. Tožnica, ki je imela v postopku zavarovanja, v katerem naj bi ji bila prizadejana škoda, na podlagi izrecnih določb ZIP vso možnost uveljavljati sredstva, s katerimi bi preprečila, da bi do zatrjevane zmotne uporabe materialnega prava v zvezi s prenehanjem sporne začasne odredbe sploh prišlo (eno teh sredstev – predlog – je naposled tudi dejansko uveljavila), zato ne more za čas, ko teh sredstev ni uveljavljala, mimo njih in neposredno na ustavni podlagi uveljaviti odškodninske odgovornosti države.