TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

V sodni praksi je že ustaljeno stališče, da je v postopkih po 68. členu ZDavP-2 zatrjevanje začetnega stanja in virov premoženja na strani davčnega zavezanca, kar določa porazdelitev dokaznega bremena skladno s pravili dokaznega prava.Tako je navedena dejstva dolžan dokazati tisti, ki jih zatrjuje (torej davčni zavezanec, saj so mu v korist) in je tudi mogoče razumno pričakovati, da za svoje trditve tudi razpolaga s potrebnimi dokazi. Takega dokaznega bremena in abstracto (torej samega po sebi) ni mogoče oceniti kot nemogočega

Na revidentu je bilo breme, da glede izkazovanja okoliščin gotovinskih dvigov in pologov na bančni račun dokaže nižjo davčno osnovo. Gotovinsko poslovanje v visokih zneskih je zaradi težje sledljivosti denarnega toka v primerjavi s poslovanjem preko transakcijskih računov na banki, po svoji naravi sicer težje dokazljivo, vendar je prav ta način poslovanja posledica odločitve samega zavezanca. Zavezanec je v teh primerih tudi tisti, ki razpolaga oziroma bi moral razpolagati s podatki, ki so pomembni za davčno odmero. Pri dokazovanju nižje davčne osnove pa revident ni omejen le s pisno dokumentacijo. V primeru odsotnosti listinskih dokazov se taka dejstva in trditve lahko dokazuje tudi z drugimi dokaznimi sredstvi, tudi s pričami, če je tak dokazni predlog ustrezen, primeren ter ustrezno obrazložen.

Kot izhaja iz sodne prakse Vrhovnega sodišča, povezane z vprašanjem standarda obrazloženosti sodbe Upravnega sodišča kot sodišča prve stopnje, je dolžnost do opredelitve glede strankinih navedb omejena, saj pomeni odgovor na strankino aktivnost, torej kot odsev strankinih pravnih razčlenjevanj, argumentiranj, stališč, pogledov in razlag, vsekakor pa ni sodišče tisto, ki bi smelo ali moralo nadomeščati trditveno in dokazno podlago. Sodišče se je torej v upravnem sporu dolžno seznaniti z vsem procesnim gradivom, torej tudi z vsemi navedbami strank, vendar se do vseh teh ni dolžno izrecno in obsežno opredeljevati. Za odločanje sodišča prve stopnje v upravnem sporu pa tudi ni mogoče zahtevati, da se opredeli do nebistvenih tožbenih ugovorov.