TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba se zavrne in sklep potrdi.

Pri stavbah, zgrajenih pred 1. 1. 2003, se pripadajoče zemljišče lahko določi tudi na zemljiških parcelah, ki niso nastale iz zemljiške parcele, na katerih stavba stoji (četrti odstavek 30. člena ZVEtL). Za zemljišče, ki je neposredno namenjeno za redno rabo stavbe, se primarno šteje zemljišče, ki je bilo kot tako načrtovano v prostorskih aktih ali določeno v upravnih dovoljenjih, na podlagi katerih je bila stavba zgrajena, ali v drugih upravnih aktih, s katerimi je bilo določeno takšno zemljišče (četrti odstavek 7. člena ZVEtL). Pri iskanju in razlagi upravnih aktov, lahko sodišču pomaga izvedenec urbanist (ni pa to nujno). V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje izvedenca urbanista določilo, njegovega mnenja - tolmačenja upravnih aktov, pa nato ni sprejelo. S tem ni zagrešilo očitane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka niti ni kršilo pravice pritožnika do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Svoje stališče je pojasnilo in so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene, s tem pa je tudi v zadostni meri opravilo dokazno oceno izvedenskega dela. Nato pa je na podlagi predložene dokumentacije in ostalih izvedenih dokazov (tudi ogleda) določilo pripadajoče zemljišče, kar je v njegovi pristojnosti in ne v pristojnosti izvedenca.

Kriterij velikosti zemljišča, namenjenega za redno rabo stavbe, je potrebno presojati tudi z zgodovinskega vidika, po merilih urbanistične prakse v času gradnje objekta. V konkretnem primeru gre za gradnjo v povojnem obdobju, v času družbene lastnine, s posebnim poudarkom tudi na ureditvi zunanjega prostora namenjenega vsem stanovalcem. Pri tem je potrebno izpostaviti tudi dejstvo, da ni šlo za gradnjo v ožjem mestnem središču, temveč na njegovem obrobju, ko je bilo kot zemljišče namenjeno za redno rabo stavbe neredko načrtovano tudi zemljišče s prostorom za vrtove in zelenice, kot je bilo to tudi v konkretnem primeru.