TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazloženost odredbe za hišno preiskavo ni mogoče tolmačiti kot način oprave preiskave, temveč kot ključno predpostavko oziroma pogoj za izdajo le-te, realizacija katere pa je pridržana v nadaljevanju organom odkrivanja. (Ne)obrazloženost odredbe, ki je sodna odločba in je kot taka izrecno zapovedana v prvem odstavku člena 215 ZKP, pa je namreč procesni standard, ki ga je sodišče, ki odloča o utemeljenosti zahteve za izločitev, dolžno presojati po standardih, sprejetih v sodni praksi v času odločanja.

Res je sicer, da sta se od izdaje odredbe za hišno preiskavo (8. 4. 1997) pa do danes spreminjali tako procesna zakonodaja glede potrebnega dokaznega standarda za izdajo take odredbe, še bolj pa ustavnopravna sodna praksa, ki je obrazloženost odredbe za hišno preiskavo, upoštevajoč pri tem tudi prakso ESČP zelo jasno zapovedala. Zato se ni strinjati s pritožbo, da ni dopustna primerjava pravnih standardov v različnih obdobjih, če gre za odprto, še nepravnomočno zaključeno kazensko zadevo.

Pogoji za posege v temeljne človekove pravice glede na položaj posameznika v družbi nedvomno zaostrujejo. Vendar pa razlogovanje pritožbe, da bi bilo potrebno tolerirati različne (nižje) standarde za takšne posege, kot je hišna preiskava v različnih obdobjih, lahko nevarno in bi pripeljalo do situacije, da bi bili obdolženci pred sodiščem zgolj zaradi različnih obdobij, v katerih so bila kazniva dejanja storjena, v času sojenja obravnavani različno, torej po različnih standardih, kar bi po prepričanju pritožbenega sodišča lahko vodilo v neenakopravno obravnavanje v odprtih zadevah, še posebej, ker gre za presojo upoštevanja standarda obrazloženosti, ki je procesni, ne pa materialnopravni institut.