TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se delno ugodi in se delna sodba sodišča prve stopnje v III. točki izreka spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi:

„III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške predsodnega postopka v višini 727,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila, v roku 8 dni, pod izvršbo.“

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi delna sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Pogodba o zaposlitvi za določen čas zaradi projektnega dela se lahko sklene za več kot dve leti le, če se sklene za ves čas trajanja projekta. V kolikor pogodba za določen čas ni sklenjena za ves čas trajanja projekta in je sklenjena za več kot dve leti, to pomeni, da je presežena časovna omejitev, ki jo določa tretji odstavek 53. člena ZDR.

Pravilno je sodišče prve stopnje zaključilo, da je pri presoji zakonitosti pogodbe o zaposlitvi za določen čas (povečan obseg dela, projektno delo) bistveno, da je delo tisto, ki je časovno omejeno, oziroma da je omejen projekt, ki se izvaja, ne pa način financiranja. Da bi lahko zaključili, da je tožnica opravljala dela na projektu, bi morala tožena stranka dokazati, da je tožnica opravljala naloge, ki niso stalne, temveč so se samostojno pričele in se bodo tudi zaključile ob zaključku projekta. Navedenega pa tožena stranka ni dokazala. Delo tožnice pri toženi stranki ni bilo časovno omejeno in tudi ni šlo za povečan obseg dela. Tožnica strokovnih nalog ni opravljala v okviru projekta, zato razlog za sklenitev pogodb o zaposlitvi za določen čas ni bil podan in se šteje, da je tožnica pri toženi stranki zaposlena na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas.