Odločba o delni razveljavitvi četrtega stavka drugega odstavka 205. člena Zakona o kazenskem postopku in odločba o ugotovitvi kršitve pritožnikove pravice iz 22. člena Ustave

1271. Odločba o delni razveljavitvi četrtega stavka drugega odstavka 205. člena Zakona o kazenskem postopku in odločba o ugotovitvi kršitve pritožnikove pravice iz 22. člena Ustave

Številka: U-I-50/09-18

Up-260/09-17

Datum: 18. 3. 2010

Ustavno sodišče je v postopkih odločanja o ustavni pritožbi in pobudi Erasma Angelilla, Republika Italija, ki ga zastopa Odvetniška družba Čeferin, o. p., d. o. o., Grosuplje, na seji 18. marca 2010

o d l o č i l o :

V četrtem stavku drugega odstavka 205. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/07 – uradno prečiščeno besedilo, 68/08 in 77/09) se razveljavijo besede »preiskovalnega sodnika ali«.

Predloge za podaljšanje pripora, ki so jih na podlagi zakonske določbe iz prejšnje točke podali preiskovalni sodniki in o njih še ni pravnomočno odločeno, je treba po učinkovanju te odločbe šteti za predloge državnih tožilcev.

S sklepom Višjega sodišča v Ljubljani št. I Kp 123/2009 z dne 27. 2. 2009 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Ks 305/2009 z dne 20. 2. 2009 je bila pritožniku kršena pravica iz 22. člena Ustave.

S sklepom zunajobravnavnega senata Okrožnega sodišča v Ljubljani je bil na predlog preiskovalne sodnice v fazi preiskave na podlagi drugega odstavka 205. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zoper pritožnika podaljšan pripor iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Pritožbo, ki so jo pritožnikovi zagovorniki vložili zoper izpodbijani prvostopenjski sklep, je Višje sodišče zavrnilo.

Višje sodišče je zavrnilo pritožnikova očitka kršitve pravice iz prvega odstavka 23. člena in 27. člena Ustave, da bi moralo sodišče predlog preiskovalne sodnice za podaljšanje pripora, podan na podlagi drugega odstavka 205. člena ZKP, zavreči. Menilo je, da je preiskovalna sodnica upravičena podati predlog na podlagi 205. člena ZKP in da odločbi Ustavnega sodišča, na kateri se je skliceval pritožnik, ne moreta vplivati na odločanje sodišča. Zavzelo je stališče, da se posamezni omejevalni ukrep ne odreja brez predloga upravičenega tožilca, in navedlo, da je bil pripor odrejen na predlog državne tožilke ter da je iz dosedanjega poteka kazenskega postopka razvidno, da državni tožilec stališča do pripora ni spremenil. Kot neutemeljene je Višje sodišče zavrnilo tudi pritožnikove navedbe, s katerimi je zatrjeval kršitev pravice do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave, ker naj ne bi bili podani pogoji iz prvega odstavka 20. člena Ustave.

Pritožnik izpodbija sodni odločbi, s katerima je bilo odločeno o podaljšanju pripora, in hkrati vlaga pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti četrtega stavka drugega odstavka 205. člena ZKP. Meni, da sta izpodbijani odločbi v neskladju s prvim odstavkom 23. člena in 27. členom Ustave. V neskladju s pravico do nepristranskega sojenja in pravico do domneve nedolžnosti naj bi bilo, da se omejevalni ukrep lahko odreja brez predloga upravičenega tožilca. Tako naj bi izhajalo iz odločb Ustavnega sodišča št. U-I-296/02 z dne 20. 5. 2004 (Uradni list RS, št. 68/04 in OdlUS XIII, 41) in št. U-I-328/04 z dne 29. 5. 2008 (Uradni list RS, št. 65/08 in OdlUS XVII, 20). Ureditev, po kateri predlaga podaljševanje omejevalnega ukrepa preiskovalni sodnik, naj bi bila protiustavna zato, ker je ta »sodnik garant«, ki odloča o posegih v človekove pravice in temeljne svoboščine vse do vložitve obtožnice; izvaja preiskavo tudi v korist obrambe, s čimer naj bi skrbel za ravnovesje med strankama.

Izpodbijani sodni odločbi, ki naj bi se opirali na protiustavno zakonsko določbo, naj bi iz istih razlogov, iz katerih je protiustaven tudi Zakon, kršili pritožnikovi pravici iz prvega odstavka 23. člena in 27. člena Ustave. Pritožnik je protiustavnost Zakona utemeljeval tako v odgovoru na predlog za podaljšanje pripora kot v pritožbi zoper prvostopenjsko sodno odločbo, vendar naj se niti Okrožno niti Višje sodišče do tega ne bi opredelili. S tem naj bi pritožniku kršili tudi pravico iz 22. člena Ustave. Sodišči sta svoji odločitvi utemeljili le na zakonski določbi, zavrnili pa sta uporabo Ustave in odločb Ustavnega sodišča, ki so po tretjem odstavku 1. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZUstS), obvezne. S tem naj bi ravnali v nasprotju z drugim odstavkom 125. člena Ustave, ki kot pogoj sodniške neodvisnosti določa vezanost na Ustavo in zakon, in pritožniku odrekli pravico iz prvega odstavka 23. člena Ustave.