Odločba o ugotovitvi, da 445. člen Zakona o kazenskem postopku ni v neskladju z Ustavo in o zavrnitvi ustavne pritožbe

1757. Odločba o ugotovitvi, da 445. člen Zakona o kazenskem postopku ni v neskladju z Ustavo in o zavrnitvi ustavne pritožbe

Številka: U-I-122/19-17 
                Up-700/16-24

Datum: 28. 5. 2020

Ustavno sodišče je v postopku v postopku odločanja o ustavni pritožbi in v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobudo Andreja Hartmana, Žabnica, na seji 28. maja 2020

Člen 445 Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/12 – uradno prečiščeno besedilo, 47/13, 87/14, 66/17 in 22/19) ni v neskladju z Ustavo.

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 20016/2011 z dne 26. 5. 2016 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. VII Kp 20016/2011 z dne 2. 9. 2015 se zavrne.

Pobudnik je bil v skrajšanem postopku pravnomočno obsojen na osemmesečno zaporno kazen zaradi poskusa storitve kaznivega dejanja samovoljnosti po četrtem v zvezi z drugim odstavkom 310. člena in z 20. členom Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 50/12 – uradno prečiščeno besedilo, 6/16 – popr., 54/15, 38/16 in 27/17 – KZ-1). Vrhovno sodišče je zavrnilo njegovo zahtevo za varstvo zakonitosti.

Pobudnik predlaga Ustavnemu sodišču, naj preveri ustavnost 445. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Navedena določba naj bi pritožbenemu sodišču omogočala, da po lastni presoji odloči, kdaj je lahko stranka prisotna na seji. Čeprav naj bi šlo za sejo v skrajšanem postopku, naj bi šlo za »živo« sejo, na kateri poroča sodnik poročevalec in se opravljajo procesna dejanja. Zato naj bi bilo pomembno, da je na seji prisotna tudi stranka, ki lahko s svojo prisotnostjo popravi procesne napake, ki jih lahko – zavestno ali nezavestno – stori sodnik poročevalec. Opozarja tudi, da je sodba Višjega sodišča tisti mejnik, do katerega velja domneva nedolžnosti. Zato naj bi šele z drugostopenjsko sodbo prenehala veljati nekatera procesna jamstva, do tedaj pa naj bi imel obdolženec absolutno pravico do vseh ustavno zagotovljenih človekovih pravic.

Pobudnik vlaga ustavno pritožbo, s katero izpodbija sodbo Vrhovnega sodišča o zavrnitvi zahteve za varstvo zakonitosti in sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba zoper obsodilno sodbo prvostopenjskega sodišča. Navaja, da mu je sodišče druge stopnje najprej poslalo obvestilo o javni seji 2. 9. 2015, nato pa je prejel obvestilo o preklicu javne seje. V obvestilu o preklicu naj bi bilo navedeno, da javna seja odpade, zato naj bi menil, da je seja prestavljena na kasnejši datum. Vendar pa naj bi bila seja opravljena istega dne kot nejavna. Pritožbeno sodišče naj mu ne bi sporočilo razlogov za takšno ravnanje. Z opisanim ravnanjem sodišča naj bi mu bilo onemogočeno, da se brani sam ali s svojimi zagovorniki.

Vrhovno sodišče je utemeljilo, da je pritožbeno sodišče opravilo sejo senata na podlagi 445. člena ZKP, torej na način, ki je predviden za odločanje pritožbenega senata v skrajšanem postopku. Pri odločanju drugostopenjskega sodišča o pritožbi zoper sodbo, izdano v skrajšanem postopku, naj stranki ne bi vedno imeli možnosti prisostvovati seji pritožbenega senata, tudi kadar to zahtevata, ker naj bi se v skrajšanem postopku odločalo o krivdi za lažja kazniva dejanja. Pritožbi obsojenca in zagovornikov naj razen golega predloga, da naj jih sodišče obvesti o seji senata, ne bi navajali nobenih okoliščin, ki bi zahtevale, da pritožbeno sodišče opravi sejo v navzočnosti strank. Pritožbeno sodišče naj bi presodilo pritožbene navedbe in naj bi po presoji podatkov spisa ter razlogov izpodbijane sodbe ugotovilo, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, izreklo ustrezno kazensko sankcijo in da ni prišlo do nobene izmed kršitev zakona, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP). Zato naj bi pritožbeno sodišče utemeljeno presodilo, da navzočnost strank pri obravnavanju obeh pritožb ni bila potrebna.

Ustavno sodišče je s sklepom št. Up-700/16 z dne 20. 3. 2019 ustavno pritožbo zoper sodbo Vrhovnega in Višjega sodišča sprejelo v obravnavo in sklenilo, da zadevo obravnava absolutno prednostno. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12 in 23/20 – v nadaljevanju ZUstS) je o sprejemu ustavne pritožbe obvestilo Vrhovno sodišče.

S sklepom št. U-I-122/19 z dne 9. 10. 2019 je Ustavno sodišče sprejelo pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti 445. člena ZKP. Pobuda je bila na podlagi prvega odstavka 28. člena ZUstS poslana Državnemu zboru.

Državni zbor na pobudo ni odgovoril. Svoje mnenje o pobudi pa je Ustavnemu sodišču poslala Vlada. Ta meni, da je treba ustavnost izpodbijane določbe presojati zlasti z vidika tega, ali ima pritožnik glede na veljavno ureditev zagotovljene pravico do obrambe (prva alineja 29. člena Ustave oziroma 6. člen EKČP), pravico do učinkovitega pravnega sredstva (25. člen Ustave oziroma 13. člen EKČP) ter pravico do izjave (22. člen Ustave). Ker naj bi se v skrajšanem postopku obravnavala lažja kazniva dejanja, pri katerih je kot glavna kazen zagrožena denarna kazen ali kazen zapora do treh let, naj bi bil postopek že na prvi stopnji temu primerno poenostavljen. Pritožbeni postopek naj bi bil praviloma pisen, pri tem naj bi imel obdolženec možnost učinkovite pisne pritožbe, obe stranki pa naj bi bili seznanjeni z vsem procesnim gradivom. Nobeni izmed strank naj ne bi bila dana neupravičena prednost na račun druge, saj naj bi bili na sejo vabljeni obe ali nobena. Kadar pritožbeno sodišče poseže v dejstveno podlago prvostopenjske sodbe, naj bi bilo, v skladu s 379. členom ZKP, dolžno opraviti glavno obravnavo, na katero povabi obe stranki. V tem smislu naj bi bilo treba razumeti sodbi ESČP v zadevah Zahirović proti Hrvaški z dne 25. 4. 2013 ter Arps proti Hrvaški z dne25. 10. 2016, pa tudi sodbo ESČP v zadevi Kozlitin proti Rusiji z dne 14. 11. 2013. Tudi v skladu s prakso ESČP naj bi bila v nekaterih primerih dopustna seja pritožbenega senata brez prisotnosti obdolženca. Pomembni naj bi bili naslednji dejavniki: ali lahko sodišče glede na naravo zadeve odloči zgolj na podlagi spisa (sodba ESČP v zadevi Fejde proti Švedski z dne 29. 10. 1991), ali se zahteva prisotnost oziroma zaslišanje strank (sodba ESČP v zadevi Abdulgadirov proti Azerbajdžanu z dne 20. 6. 2013), kakšna sta narava in teža kaznivega dejanja ter ali obstaja prepoved sojenja v obdolženčevo škodo. V konkretnih primerih naj bi bilo treba zagotoviti, da odločanje o prisotnosti obdolženca na seji ne bo samovoljno in da bo odločitev Višjega sodišča, da obdolženca ne vabi na sejo, obrazložena. Tudi Vrhovno sodišče naj bi v eni od svojih sodb, in sicer sodbi št. I Ips 85640/2010 z dne 29. 3. 2018, ugotovilo, da je bila navzočnost obdolženca na seji pritožbenega senata neupravičeno zavrnjena. Napake pri posamičnih sodnih odločitvah glede nenavzočnosti obdolženca naj ne bi nujno pomenile, da je problematična ustavnost izpodbijane določbe.

Pobudnik je na mnenje Vlade odgovoril, da v njegovem primeru ni mogoče govoriti o lažjem kaznivem dejanju. Policisti naj bi izvedli »filmsko« aretacijo z uporabo prekomerne sile. Prepričan je, da sodnik poročevalec ni pošteno poročal, tega pa naj ne bi mogel preveriti, ker naj bi mu bila udeležba na pritožbeni seji onemogočena.