TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

S stališčem, da je pritožnikovo nasprotovanje dejanskim ugotovitvam glede okoliščin, zaradi katerih je bila vložena prošnja za mednarodno zaščito, pavšalno, kot tako pa ne vzbuja dvoma v dejansko stanje, na katerem temelji odločitev, je sodišče zavrnilo tudi izvedbo predlaganega dokaza. Ker je to sredstvo za ugotovitev zatrjevanih dejstev, v primeru, ko takih navedb ni, jih dokaz pač ne more potrditi.

Prosilec mora sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo (prvi odstavek 21. člena ZMZ), torej da pove, zakaj je zapustil izvorno državo. S tem vzpostavi podlago za ugotavljanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Zato navedba, da v prvem intervjuju (torej v upravnem postopku) ni upal povedati za očetovo sodelovanje s Sovjetsko zvezo, da ga ne bi ogrozil, ne opravičuje zapoznelega navajanja, saj je bila tožniku zagotovljena zaupnost postopka, predvsem pa jasno povedano, da mora navesti dejstva in okoliščine, s katerimi utemeljuje prošnjo.