TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške in je dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe toženi stranki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo v znesku 839,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila.

Pravice in obveznosti pravdnih strank, povezane z najemom poslovnih prostorov, ureja Najemna pogodba, ki predstavlja avtonomno materialno pravo. Stranki najemne pogodbe lahko medsebojne pravice in obveznosti, ki izvirajo iz najemnega razmerja, svobodno uredita. To velja tudi za pravice in obveznosti glede oskrbe oddanih poslovnih prostorov s toploto.

Dejstvo, da je tožeča stranka, ki je lastnik prostorov, glede oskrbe s toploto dolžna ravnati v skladu z določili Pogodbe o dobavi toplote, sklenjene z dobaviteljem, samo po sebi (brez dogovora pravdnih strank) ne povzroča pravic in obveznost med pravdnima strankama.

Iz najemnega pogodbenega določila jasno in nedvomno izhaja, da je najemnik (dejanski uporabnik infrastrukture) dolžan nositi stroške oskrbe s toploto. Vendar pa le-ta splošno določena obveznost plačila stroškov oskrbe s toploto za utemeljenost tožbenega zahtevka v obravnavanem primeru ne zadošča. Tožeča stranka, ki od tožene stranke zahteva plačilo dejanskih stroškov za oskrbo s toploto, bi morala v tožbi določno navesti katere stroške vtožuje, za katero obdobje in ključ delitve stroškov med dejanske uporabnike.

Tožeča stranka ni podala nobenih konkretnih trditev o načinu izračuna in višini stroškov toplotnih izgub niti konkretnih trditev o načinu izračuna in višini fiksnih stroškov, ki niso odvisni od dejanske porabe toplote. Prav ta dejstva pa so pravno odločilna za presojo utemeljenosti višine tožbenega zahtevka.